Ravnodušnost, s katero sodobniki toleriramo zmaja na ljubljanskem grbu, je značilna za civilizacijo, ki je zgubila spomin o osnovah življenja na Zemlji in v vesolju. Davne kulture pač niso poznale znanstvenega jezika, da bi lahko govorile o atomski energiji. Namesto logičnega, so uporabljale slikovni jezik. Mar bi se dalo moderno izkušnjo atomske sile bolje predstaviti kot s podobo ljubeče pošasti imenovane »zmaj«?
Ko omenjam »ljubečo pošast« ciljam na zlitje vzhodnoazijskega in evropskega lika zmaja. Medtem ko v zahodni mitologiji zmaji nastopajo kot dinozavrom podobne pošasti, ki letno požrejo večje število devic, jih na daljnem vzhodu poznajo kot prinašalce sreče in blagostanja. Ali je tak razkorak med vzhodnimi in zahodnimi podobami zmaja lahko resničen?
Razkorak je resničen, ker zmaji označujejo prvinske kreativne sile Zemlje, ki so jih stari Grki poimenovali s pojmom »kaosa«.
Iz tega prvinskega stanja, v katerem so na enakovreden način vsebovane tako rušilne kot ustvarjalne sile, se postopoma oblikuje kozmični red, imenovan »življenje«. Sodobna izkušnja atomske energije takšno vseobsežno naravo zmajevih sil potrjuje. Po eni strani izkušamo atomsko energijo kot smrtonosno, kot v primeru Černobila ali Fukušime, po drugi strani pa vemo, da vsak delec v materiji utelešenega življenja jaha na hrbtu zmaja – sila vsebovana v vsakem atomu namreč omogoča, da kot živa bitja obstajamo.
Če nosi Ljubljana v grbu znamenje zmaja najverjetneje pomeni, da stoji na kraju, bogatem s kvalitetami zavesti značilnimi za prasile stvarstva. Grb celo določa, kje lahko iščemo stika s temi dragocenimi vrednotami. Zmaj je namreč postavljen na vrh grajskega stolpa , stolp pa stoji na zaobljeni troglavi gori. Takšna je dejansko gora, na kateri stoji ljubljanski grad. Ima tri enakovredne vrhove, imenovane Orlov vrh, Šance in Grajski vrh.
Na tak način nas ljubljanski grb poučuje o naravi zmajev. Orlov vrh je povezan s takim vidikom zmaja, ki omogoča preobrazbo zavesti v materialne oblike in v obratni smeri dekompozicijo snovnih struktur. Življenje izginja z ravni utelešenega sveta in se ponovno pojavlja.
Plečnikove Šance bi bile simbol medsebojnega prepletanja vesoljskega in zemeljskega zmaja, če na sebi nebi nosile strašne navpične sulice, kakršno v krščanski mitologiji uporablja Sveti Jurij, ko prebada zmaja. Namesto prizorišča interakcije med prasilami Zemlje in vesolja, so Šance postale žrtev negativnega vzorca »ubijalca zmajev«. Ta nesrečni vzorec si je izmislila patriarhalna kultura zadnjih tisočletij, da bi zatrla prvinsko moč Gaje in njenih strašnih ustvarjalnih angelov, imenovanih »zmaji«. Vzorec Ubijalca zmajev je omogočil razmah človekove samostojnosti v odnosu do Zemlje, hkrati pa tudi njeno nebrzdano izkoriščanje in slabljenje njenih ekosistemov. Še nevarnejši je postal, ko se je preoblikoval v atomsko tehnologijo, s katero skuša človek za sebične namene izkoriščati neznansko moč zmajev. Razbitje atoma je enako Jurijevemu vbodu z sulico – vzorec katerega bo treba še preobraziti, da bodo Šance lahko osvobojene strupene antene.
Ko govorim o tretjem vrhu Grajskega hriba mislim na območje gradu. Najbolje se da tretji vidik ljubljanskega zmaja občutiti v senci griča, v katerega se je zarezal spomenik kmečkim puntom. Grad je s svojo gospodovalno srednjeveško držo in s kapelo posvečeno ubijalcu zmajev uničil ljubljanskemu zmaju obraz. Kljub temu se da razločiti posebno vsebino prednjega od treh grajskih vrhov. Vzdržuje stik z Gajo, božanskim jedrom Zemlje. V jedru je izvir njenih prvobitnih sil, tu na Grajskem hribu pa je kraj, ki potrjuje njihovo navzočnost znotraj tkanine utelešenega življenja, znotraj vsakega atoma in vsakega bitja. Kako veličasten zatrt kraj! Zmaj se mi tu pokaže zvezan z železnimi verigami in v naporu raztrgati jih in poskrbeti, da življenje pod pritiskom tujosti ne izdahne.
V ljubljanski pokrajini se da kreativno napetost Grajskega hriba kot zmajeve gore doživeti v obliki soočenja med hrbtom Golovca in masivom Rožnika. Grajski hrib stoji kot gigantski megalit sredi med obema. Izvor njegove moči in lepote je treba iskati za njegovim hrbtom (za hrbtom Ljubljanskega zmaja) v nesrečnem kraju, nekdanji mučilnici in starodavnem svetišču posvečenem Gaji, pri Svetem Urhu v ozadju Golovca.
Če se postavimo tja, odločni v svoji želji, da spoznamo razsežnosti Ljubljanskega zmaja, se izkaže, da Grajski hrib ni njegov edini fokus. Simetrično se na vsaki strani Grajskega hriba oglasita barjanski in savski zmaj. Prevedeno iz mitskega jezika imamo v obeh primerih opraviti s prvinskimi silami vodnega elementa. Eden od obeh vodnih zmajev je povezan z gigantskim kotlom, v katerem pod površino Barja leži Ljubljansko jezero, drugi pa s podobno globoko podzemno votlino napolnjeno s podtalnico Save.
Savski zmaj ima svoje žarišče ob bregu »stare Save« (pratoka Save) v Stožicah. Ohranjena je ena sama točka njegovega stika z ljubljanskim prostorom, in sicer za prezbiterijem farne cerkve v Stožicah, postavljene prav na rob nekdanjega brega. Domnevam, da so tam stare kulture vzdrževale svetišče stika s prasilami reke. Davna ljudstva, prebivajoča na tleh današnje Slovenije, so se pač zavedala, da je živ stik s prasilami vode odločilen za ohranjanje življenja na Zemlji. Po drugi strani so vilinska bitja Save prihajala sem, da so informacijo Ljubljanskega zmaja vedno znova ponesla v zaledje Triglava, od koder se po slovenskem prostoru širi duh njegove identitete – mislim na »duha« v pomenu »dišati po edinstvenosti tega prostora«.
Težave Stožic kot kraja so-odločilnega za zdravje ljubljanskega prostora se začnejo z izgradnjo tamkajšnjega športnega in trgovskega kompleksa. Ogromna zgradba, ki deloma obstaja kot odlična arhitektura in deloma kot širna ruševina, deluje kot zamašek, prekinjajoč pretok informacij med Stožicami in Grajskim hribom. Simbolično rečeno je ognjena moč Ljubljanskega zmaja, čepečega v trebuhu Grajskega hriba, zgubila stik s svojim vodnim polom. Slednji bi moral skrbeti za ravnotežje med navdihujočim vidikom ognja in ustvarjalno kvaliteto vode.
Na srečo je Jože Plečnik na drugem robu Ljubljane, v Črni vasi, sredi Barja, postavil nenavadno cerkev Svetega Mihaela. Pri tem je treba jasno povedati, da je enačenje angela Mihaela z vzorcem Ubijalca zmaja zmotno in zavajajoče. Visoki angel Mihael je angel ravnotežja, pojavljajoč se v krščanski ikonografiji s tehtnico v roki. Zato je Plečnik pri opremi cerkve v sredino prostora obesil zlato tehtnico, na katero je položil angelski meč tako, da sta obe skodelici tehtnice poravnani med sabo v znamenju popolnega ravnotežja med zmajevimi silami Zemlje in silami nebesnega Božanstva. Obojne so enako pomembne za življenje.
Če ste kdaj videli srednjeveško upodobitev, kjer se zdi, da Mihael zabada zmaja, poglejte natančneje. Videli boste, da s svojim angelskim žezlom v resnici vzdržuje življenju potrebno povezavo med močjo prvobitnih življenjskih sil, označenih z zmajevim žrelom, in voljo do vzdrževanja občutljivega življenjskega tkiva, ki se razpreda po površini našega domačega planeta. To je tista zaveza Božanstvu, ki jo je človek nesramno prestopil, ko je razglasil za veljavnega vzorec Ubijalca zmajev in ga nazadnje udejanil s prakso cepljenja atomov in iz nje izvirajoče nevarnosti za sam obstoj življenja na Zemlji.
Želim si, da bi vsak pogled na ljubljanski grb v človeku sprožil občutek hvaležnosti do Gaje in njenih kreativnih angelov, imenovanih »zmaji«. Srečni smo, da imamo v prestolnici tako izjemna žarišča prasil Zemlje in nebesa – a kaj ko jih zametujemo ali celo na podzavesten način zatiramo s svojim strahom pred močjo in lepoto bivanja.