Soča je nenavadna reka. Malo katera reka na svetu se lahko pohvali z grozljivim dejstvom, da je na njenih bregovih ugasnilo milijon dvesto tisoč življenj. V primeru Soče se je to zgodilo med prvo svetovno vojno. Reka, ki se ponaša z enkratno deviško modro barvo, je pod pritiskom človeške samovolje postala reka smrti. Vzrok je bil tipično človeški. Oprati je bilo treba čast nekega cesarja.

Vendar neusm
iljeni pritisk na Hči planin po svetovni vojni ne pojenja. Zmagovalci so začeli graditi vzdolž njenega toka verigo jezov in elektrarn. Zloraba njenega toka za potrebe produkcije električne energije se stopnjuje do današnjega dne. Oropana gorske dinamike, Gregorčičeva »Hči planin« leno poležava, ujeta za visokimi jezovi.

Tožba nad usodo Soče nebi zvenela prepričljivo (ali mar hočete graditi še več atomskih central?), če reka nebi že sama, z geometrijo svojega toka pokazala, da je sveta reka. Mislim na »cik-cak« ritem njene poti skozi gorovja in ravnino do Jadranskega morja. Če potegnete črto od izvira Soče pod Triglavom do izliva v morje med Tržičem in Devinom, jo reka petkrat prekriža. Če prištejem točki izvira in izliva, pridemo do mitičnega števila sedem. Ritem izmenjav med zavoji vodnega toka in osjo rečnega prostora da vedeti, da Soča nekaj ve o skrivnosti utelešenja na Zemlji. Domnevam, da imamo opraviti s skrivnostjo, kako moč ideje sodeluje z vodnim telesom, da bi lahko nastalo utelešeno življenje.

Moč ideje, usmerjene proti utelešenju v materialni resničnosti, je simbolizirana z osjo soškega prostora in z njenimi sedmimi čakrami. Slednje predstavljajo sedem stopnic na poti utelešenja. Začne se s točko nenavadnega izvira. Soča se navpično dvigne iz skalnega brezna, kot da prihaja naravnost iz srca Zemlje. Sledi pet stopenj utelešenja, dokler se ne poistoveti z oceanom kot simbolom večnosti. Pred tem napoji z življenjem plodno ravnino Furlanije.
Pa vendar nebi mogel reči, da Soča, pritekajoč iz globin Zemlje, izvira na korenski čakri in se v morje večnosti izliva na kronski. Pred leti smo s skupino ob njenem nenavadnem izviru izvajali vajo, pri kateri v svoji imaginaciji potopiš posodico svojih rok v vodo in njeno informacijo poneseš k svojemu srčnemu prostoru. Pri tem se je v skodeli mojih rok znašel holografski drobec (fraktal) bitja Soče. Začne mi govoriti. Pravi, da je Soča pred svojim izvirom nekaj drugega od Soče, kakršno poznam. Predstavi se mi kot tok vesoljne vode, ki se v obliki vodnih kristalov pretaka skozi vesolje. Ker ne razumem, kako je mogoče, da kot kozmična reka izvira iz Zemlje, mi odgovori tako, da njen, razsežnostim moje glave prilagojen tok, vstopi skozi eno mojih očesnih duplin v območje za vilinskim tretjim očesom (ta se nahaja za korenom nosu), zavije okrog korena mojega nosu in priteče na dan skozi drugo očesno duplino.

Soča 1Slikovni jezik lahko razumem. Soča kot kozmična reka ne priteče naravnost iz vesolja. Najprej jo vdihne Zemlja v svojo srčiko. To bi bil pomen prve očesne dupline kot večdimenzionalnega portala. Pot okrog korena nosu pomeni, da jo Gaja nato izroči svojemu vilinskemu (elementarnemu) svetu, da jo preobrazi v vodno obliko in nazadnje skozi duplino izvira potisne na dan. Soča je rojena.
Domnevam, da od tod izvira njena posebna barva, ki je menda edinstvena na svetu. Ne da se jo razložiti na osnovi mineralne vsebnosti soške vode, niti na osnovi atmosferskih okoliščin. Soča je kozmična reka, utelešena na Zemlji. Kot taka simbolizira lik človeka kot kozmičnega bitja, ki se je odločilo, da se približa planetu Zemlji in skoznjo in obdarjen s sposobnostmi njenega vilinskega sveta, krene na pot postopnega utelešenja.

Ali lahko po tem takem domnevamo, da se v vsem lepem in hudem, kar se godi Soči, Hčeri planin in Materi morja, zrcali človekova usoda?

Soča 2Da angelski svet budno spremlja usodo reke, priča cerkvica Svetega Brica (Brikcija) sredi polja blizu vasi Kamno. Če zarišemo os doline med izvirom in izlivom Soče, njena lega na polju ni slučajna. Leži na soški osi in označuje točko, kjer je žarišče angela Soče pripeto na os soškega prostora. Fokus krajinskega angela Soče se nahaja na mestu njene »grlene čakre«. Lahko domnevamo, da je tam shranjen arhetip Soške doline, ki Sočo, zdaj utelešeno reko, vpenja v vodno omrežje Gaje.
Kot arhetipska reka, pozna Soča tri mene svojega obstoja na Zemlji. V prvi, trentarski fazi, uteleša kozmično devico; popolnost samo po sebi. Tam je najlepša, najbolj sveža in pa, s sabo nosi pridih svojega medzvezdnega izvora.

Ko priteče na Bovško, stopi v svojo kreativno meno. Med Bovcem, Kobaridom, Mostom na Soči in Kanalom razvije Soča vse svoje ustvarjalne sile. Nemogoče je popisati vse kraje življenjske moči in duhovnega razodetja, ki jih je Soča skupaj s svojim vilinskim in elementarnim sosvetom na tem področju ustvarila.

Če se kot primer omejim na kobariški prostor, naj najprej omenim slap Kozjak, kupolasto naravno svetišče elementarnih bitij, v katerega se izliva tok kristalne vode. Drežnica, visoko nad Kobaridom, je vilinski kraj, kamor se je umaknilo vilinsko ljudstvo potem, ko je človeški rod poselil Zemljo in elementarna bitja postopoma izrinil v območje nevidnih svetov.

Sveti Volar je osamljena cerkvica na visoki pečini nad Kredom. Je del energijskega sistema, ki uravnava žensko-moško (jin-jang) ravnotežje Posočja. Sistem ima obliko trikotnika, katerega osnovnico sestavljajo trije močni ženski centri. Vsi trije so označeni z romarskimi cerkvami, Marijo Snežno v Breginju, z omenjenim Volarjem (Sv. Hilarij) in Sv. Lovrencem pod Vrsnem, znanim po grobu pesnika Soče, Gregorčiča. Vrh trikotnika z jang-kvaliteto se nahaja blizu Bovca. Nujno moram omeniti še davno žarišče angelskih bitij, »Toncov grad«. Gre za vzvišen kraj za hrbtom Kobarida, kjer so arheologi izkopali ostanke krščanske »akropole« iz pozno antičnih časov s temelji treh, verjetno celo štirih, cerkva.

Ko ob vznožju Svete gore nad Solkanom Soča priteče na ravnino Furlanije, se njen karakter prelevi v tretjo fazo. Bistvo reke se potopi v podzemlje, kot da je že dosegla svoj izliv. Soče dejansko ni več na obličju Zemlje. Začela je svojo pot vračanja v objem Zemljinega jedra. Simbolično se to zgodi z njenim izlivom v Tržaški zaliv.

Da bi lahko občutili njeno navzočnost, se je na tem območju treba imaginativno potopiti v podzemlje. Reki je treba slediti v neke druge razsežnosti obstoja. Ali lahko govorimo o njenem vračanju v kozmično stanje, kakršnega Soča pozna, preden se utelesi na Zemlji? Ali to pomeni, da se na nekem drugem območju vesolja spet pojavlja v svoji vodni obliki?

 

Tržaški zaliv je nekakšna energijska krogla, ki Soči pomaga, da se, potem, ko se je postopoma spuščala v globine Zemlje, usmeri navpično navzdol proti njenemu jedru. Zemljino jedro si nadalje   lahko predstavljamo kot medzvezdna vrata, skozi katera »Soča« lahko zdrsne v neko drugo vesolje.

 

Ali se sploh zavedamo, kakšno srečo imamo, da gostimo na domačih tleh Sočo, to vodno lepotico in medzvezdno reko! Ko se ji prihodnjič približate, lahko naredite vajo iz repertoarja telesnih kozmogramov, imenovanega »Dotik Gaje«. V svoji imaginaciji sezite v rečni tok in pri tem naredite ustrezno gesto. Roki oblikujeta skodelico. Prsti naj ne bodo stisnjeni, tako da so med njimi špranje. Potem ponesite skodelico k svojim prsim, da bi lahko občutili bistvo Soče. Ko približujete skodelico prsim, odteka skozi špranje med prsti vse, kar ni del njenega bistva. Občutite.

Marko Pogačnik