arhetipska slo

S Krstom pri Savici je France Prešeren natančno označil območje arhetipske dežele ob vznožju Triglava. Pesnitev se dogaja na treh krajih, ki so dandanes vsi označeni z romarskimi cerkvami; na Blejskem otoku, pod Ajdovskim Gradcem in ob Bohinjskem jezeru.

Kaj želim izreči s pojmom »arhetipske dežele«? Mislim na deželo, kjer so shranjeni in skrbno čuvani pravzorci, na osnovi katerih se plete slovenski prostor. Tri prostorske osi, izvirajoče iz osrčja Triglava, so pletilke prostorskih in vsebinskih kvalitet, ki zaznamujejo Slovenijo z njenimi izvirnimi vrednotami in življenjskimi potenciali. Ena teče čez Lipico do Rta Kamenjaka na dnu Istre, druga čez Ljubljano do Rosalnic ob Kolpi in tretja čez Karavanke, pa Koroško, do izvira Sv. Vida v Prekmurju.

Po tem takem hranijo trije kraji ob vznožju Triglava, ki jih je Prešeren izbral za pesnitev, ključe do bogastev domače dežele. Nikar misliti, da se jim ključe da kakorkoli iztrgati iz rok! Kdor bi poskusil, bi doživel veličino bitij, ki ključe čuvajo. To pa ne pomeni, da jih ne smemo ozavestiti. Nasprotno, brez človekovega zavestnega sodelovanja, ostanejo pravzorci le čudovita možnost.

Ni slučaj, da je pesnik izbral Bohinj kot kraj Črtomirove preobrazbe. Iz bojevnika za »staro vero« se je preobrazil v človeka nove dobe, označene s pojmom Kristusa, kot simbola vesoljnega reda, utemeljenega na počelu ljubezni in resnice. (Ko Bogomila seznanja Črtomira z uradnimi krščanskimi stališči, je vmes vrinjena kitica, ki ni podvržena dogmi o grehu in raju.)

8ohinj
Bohinj je kraj preobrazbe. Voda slapu Savice priteka iz vilinskega območja Sedmih triglavskih jezer, o katerem sem pripovedoval v članku Zaledje Triglava. Ko s tleskom pada na trdna tla, govori o začetku utelešenja. Spočetje odpre duši pot do utelešenja v udejanjenem svetu. V tem smislu si lahko dolino Bohinjskega jezera, ležečo globoko med gorami, predstavljamo kot maternico slovenskega prostora. Zarodek leži v vodnem telesu jezera, ki se širi visoko v atmosfero prostora.

Naklova glava je polotok, ki maternico jezera deli na dva dela, na podzemni svet in na območje visokih svetlobnih svetov. Ko Savica pri Ukancu steče v jezero, se najprej potopi v podzemlje in se tam poveže z močmi Gaje, Matere življenja. Naklova glava pri tem deluje kot skrivnosten prehod med globoko temo podzemlja in svetlobo utelešenega sveta. Ta prehod je realno ozadje zgodb o ljudeh, ki so v Bohinju izginili neznano kam. Zašli so v vzporedne razsežnosti Zemlje.

Potem ko obide Naklovo glavo, se bitje Savice dvigne visoko v zrak in se poveže z vesoljnim navdihom, ki sooblikuje življenjske tokove na Zemlji. Skladno s tem je »vesoljska« faza jezera označena z romarsko cerkvijo Sv. Duha, nahajajočo se med Naklovo glavo in Ribčevim Lazom. V bližini stoji litopunkturni steber, del sistema Alpske zvezde, čigar kozmogram prikazuje opisano dvo-polno naravo jezera.

Iz maternice jezera se rodi Sava Bohinjka. Nad tem »drugim izvirom« stoji cerkev Janeza Krstnika kot ustrezen simbol. Po krščanskih pravilih je novorojenca potrebno krstiti.

ajdovski_gradec1

Sledeč Savi, pridemo, nekoliko dlje od Bohinjske Bistrice, do Ajdovskega Gradca. Visok skalnat zob nad Savo je v Prešernovem času verjetno še kazal ruševine iz prazgodovine, danes so že povsem preraščene. Spomin na kraj, odločilnega pomena za razmah življenjskega izobilja in ustvarjalne sposobnosti domače dežele, bi utonil v pozabo, če nebi nasproti, sredi polja, blizu vasi Bitnje, stala romarska cerkev posvečena Marijinemu vnebovzetju.

Zdaj smo pri drugem poglavju arhetipske dežele. Njeni pravzorci so utemeljeni na medsebojnem delovanju moškega in ženskega principa. Skalnat zob na eni strani reke (Črtomirova »trdnjava«) uteleša moško počelo. Marijina cerkev na drugem bregu pa stoji na mestu, kjer zaznavam resonančne točke različnih planetov in ozvezdij. Nekatere so označene s črnimi kamni v sicer belem tlaku iz prodniko, položenem pred vhodom v cerkev. Tudi njena posvečenost ženskemu Božanstvu in pa vnebohodu je ustrezna. Na njenem mestu vidim mogočno ženski bitje, utelešenje ženskega počela, kakršno utripa na ravni vesolja.

Za razliko od Bohinja in Bleda pa v območju med Sv. Marijo v Bitnjem in med Ajdovskim Gradcem vlada popolno zatišje. Kam so izginile ustvarjalne sile? So potonile v strašni bitki opisani v Uvodu h Krstu pri Savici? So žrtev bratomornega sovraštva, ki se še kar naprej razpihuje? Pesnik pravi: »Slovenec že mori Slovenca brata – kako strašna slepota je človeka!«

V omenjenem prostoru lahko zaznam širno kroglo kreativnih sil, ki se suče med Sveto Marijo in Ajdovskim Gradcem. Ampak od nje se v prostor širijo strele sumljivih, krvi podobnih, barv. Zdi se, da Ajdovski Gradec Slovencem sporoča, da je čas, da spremenimo vzorec usodne delitve na dva nasprotujoča si bloka moči, ki tako ali tako nikdar ne bosta mogla premagati eden drugega. Zgolj izčrpavata ustvarjalne sile, ki se tu naznanjajo in bi se hotele udejanjiti v slovenskem prostoru. Srčni center, ki ga zaznavam pod Ajdovskim Gradcem je komaj mogoče začutiti, a daje upanje.

lake-bled1

Blejski prostor uteleša tretji sklop pravzorcev slovenske biti. V peti kitici Krsta, Prešeren z natančnimi potezami oriše blejski prostor kot »podobo raja«. Preveden iz pesniškega jezika, njegov oris pravi, da je potrebno blejski prostor gledati kot celoto. Bled kot celota hrani v svojih nedrjih pravzorec popolnosti, kakršen je namenjen slovenskemu prostoru, če je sposoben premagati dualizem, ki ga hromi in ozavestiti svojo pravo identiteto. Prešeren jo simbolizira z Bogomilo in Črtomirom, objetima na Otoku, kjer je nekdaj stalo svetišče Boginje ljubezni Žive.

Blejsko jezero je dvignjeno visoko nad dolini Save Dolinke in Save Bohinjke, kot da še ni utelešeno na Zemlji. V članku o Bledu, pripovedujem o jezeru mogočnih prvinskih sil, ki vre globoko pod dejanskim jezerom. Zdi se, da je moč teh sil, ki name delujejo kot angeli Gaje, duše Zemlje, dvignila Bled visoko v zrak. Kako si sicer lahko razlagamo, da voda jezera stoji višje od vode obeh rek?

V istem članku govorim o Bledu kot pokonci stoječem jajcu, v katerem je zapisan celoviti pravzorec Zemlje kot avtonomnega vesolja. Njegovo podzemlje predstavljajo omenjene prvinske sile. Iz sredine otoka – Prešeren ga imenuje »osredek« – pa se dviga navpična os, okrog katere se sučejo nebesna bitja. Tako se vzpostavita na Bledu podzemlje in nebesni svod »zgornjega sveta«. Okrog te osi se sestavi mandala »vodoravnega« utelešenega sveta. Osnovni takt mu dajeta silna skala Grajskega hriba s kronsko čakro na vrhu in na drugi strani jezera skupina gričev. Pesnik pravi: »…Blejski grad na levi strani, na desni griček se za gričem skrije.« Ti griči, kot so Straža, Kozarca in Dobra gora, utelešajo različna elementarna bitja in sile, ki ne smejo umanjkati v modelu popolne Zemlje. Ne smemo pozabiti tudi na srčno središče Bleda, ki se nahaja na glavi starodavnega nasipa, nekdanjega krajinskega svetišča, dandanes tik nad Festivalno dvorano. Njegov energijski sistem prepreda jezero in odzvanja na otoku.

Bohinj, Ajdovski Gradec in Bled skupaj utelešajo arhetipe, ki se želijo udejanjiti v širšem slovenskem prostoru in v življenju nas, prebivalcev, naj bomo ljudje ali sorodna bitja. Morali se bomo odločiti, »lubi Slovenci«. Lahko sledimo stereotipom, ki jih skuša uveljaviti sodobna odtujena civilizacija. Lahko pa prisluhnemo pravzorcem ob vznožju Triglava in začnemo utelešati našo resnično identiteto.