Štajerska dežela gralaNavadno se pojem Svetega Grala povezuje z vitezi Okrogle mize, kraljem Arturjem in angleško deželo. Kaj ima pri tem opraviti domača Štajerska?

Mit o Gralu se tudi pojavlja v povezavi s Španijo, pa Francijo in seveda z Rimsko-Nemškim cesarstvom, katerega del so bile slovenske dežele. Očitna je vseevropska narava tega mita, čigar korenine segajo ne le do keltske, ampak še globlje, do neolitske dobe. Temu se ni čuditi, saj mit o Gralu govori o skrivnosti, kako nastane in se ohranja življenje na Zemlji – tudi o tem, kako na lahko se ta izjemni dar božanske Zemlje zapravi.

237vKo govorim o povezavi med Gralom in slovenskim prostorom, imam v mislih pesnitev »Parsifal« Wolframa iz Eschenbacha, napisano na prelomu med 12. in 13. stoletjem. Pesnitev z več kot 800 verzi je spisana tako, da spretno prikriva svoje staroverske korenine. Med kopico nepotrebnih opisov, šele na sredini pesnitve izvemo, kaj pravzaprav Gral je. To se zgodi na velikonočni petek, ko Parsifal, po dolgih blodnjah iskalca Grala, naleti na puščavnika z imenom Trevriscent – brez da bi vedel, da se pogovarja s svojim lastnim stricem, bratom trenutnega Gralovega kralja, imenovanega Amfortas.

 

Parsifal v pogovoru izve, da je Gral čarobni kamen, sposoben darovati tri temeljne vrline življenja:

(1) plodnost zemlje,

(2) življenjsko izobilje in

(3) ustvarjalni navdih.

Druge inačice mita o Gralu povedo, da gre za čarobni kotel Boginje (maternico Gaje), izvir vsega dobrega, kar na Zemlji uživamo, naj gre za življenjske izkušnje, kakor tudi za pogoje, v katerih človeški rod lahko ustvarja. Hkrati Parsifal izve, da življenjsko izobilje na Zemlji ni samo po sebi umevno. Obstajata dva pogoja, da ga lahko uživamo. Prvi pogoj je vedno znova oživljena povezava Grala s kozmičnimi viri Božanstva. Drugič, človeški rod ne bi smel izgubiti povezave s tako imenovano »Gralovo družino«, njenimi vitezi in svetimi kraji. Prevedeno v logični jezik pomeni, da je za trajnostni razvoj življenja na Zemlji odločilnega pomena intimna vez človeškega rodu z vilinskim svetom – beri: elementarnim svetom Zemlje.

Prav tukaj se je po puščavnikovih besedah dandanes zalomilo. Trenutni Gralov kralj ni našel sebi primerne družice in je povrh še smrtno ranjen na območju genitalij. Beri: podrtemu ravnotežju med ženskim in moškim počelom bivanja sledi ekološki razkroj in z njim nezmožnost trajnostno ohraniti življenje na Zemlji. Edino upanje je Parsifal kot utelešenje novega rodu iskalcev resnice in neomajnih ljubiteljev etičnih načel. Ne da bi vedel, da je dedič krone, (mati ga je v divjino skrila pred truščem patriarhalne dobe in tako imenovanih »rdečih vitezov«) se je prebil skozi številne preizkušnje, dokler ni dorasel soodgovornosti za obstoj življenja na domačem planetu. Tako se je zgodilo, da je Parsifal šele tistega Velikega petka izvedel vse o sebi in o človekovi soodgovornosti za življenje na Zemlji.
208vHkrati je poslušal zgodbo o poslednjem srečanju med Trevriscentom in svojim očetom v Španiji, preden je slednji umrl v dvoboju na Jutrovem. Potem pa stric, brez kakšnega razloga pripoveduje, kako je z barko potoval v Oglej in od tam čez slovenske dežele mimo Celja do Ptuja. Omeni, da je Hajdina pri Ptuju dom Parsifalovega deda Gandina in še, kako se je na turnirjih v Rogatcu boril s slovenskimi vitezi.

Glede na to, da pesnitev sicer ne omenja kakšnega konkretnega kraja, je očitno, da je pesnik, kot mimogrede, izdal skrivnost, kje se iskalci Grala lahko srečajo s kraji, povezanimi z izvorom življenja na Zemlji in kje najdejo gradove, kjer se v tedanjem cesarstvu ohranja resnica o svetem Gralu: na Štajerskem!.

Pri tem zgodovina potrjuje, da je Wolfram resnico spretno skrival pred inkvizicijo. S polnim imenom namreč omenja samo kraje na desnem bregu Drave, kjer je tedaj »vladal« napredno usmerjeni Oglejski patriarh, ko pa gre za Ptuj na levem bregu, ime zamolči. Ptuj na levem bregu je pripadal območju salzburškega nadškofa, znanega po njegovih nazadnjaških načelih. Ptuj je pesnik skril za izrazom »tam, kjer se Grajena izliva v Dravo«. Grajena je še danes ime potoku, ki teče skozi Ptuj.

Pri Š(t)ajerski kot deželi Grala igra odločilno vlogo Boč. Boč je silna gora. Kot ogromen kit se dviga nad Dravskim poljem – s harpuno televizijske antene zapičeno v čelo! Mit pripoveduje, da je znotraj gore globoko jezero. Po jezeru plava barka in v njej junak, ki bo odrešil vklenjeno človeštvo, ko pride pravi trenutek.

BocVoda iz notranjosti Boča privre na dan na območju nekdanjega ženskega samostana Studenice. Za samostanom so trije močni izviri, od katerih je vsak v resonanci z enim od treh zvezdnih teles, Venero, Soncem in Saturnom. Sredi samostana je sedem nadaljnjih izvirov, dandanes povezanih v arhitektonsko celoto. Ti pa so v resonanci z lunino kvaliteto. Zdi se, da pritečejo skozi membrano v obliki Meseca. Igra moških in ženskih sil je tu temeljnega pomena. Na južni strani Boča, v Rogaški Slatini, pa voda iz trebuha Boča pride v stik z zemeljskimi zmaji (angeli Zemlje), tako da pride na dan bogata z minerali. Boč kot Gralova gora je na severu povezan s silami zvezd, na južni pa se razodeva kot življenjski sok Gaje. V pesnitvi je Boč imenovan »Munsalwasch«, kar se lahko prevede kot Mons Salvatis (Gora odrešitve). Boč, glede na to, da je nemško ime Boča »Wosch«.

 

Drug vidik mita o Gralu, pomemben za današnji čas, je vedenje o vzporednih horizontih resničnosti. O Gralovem gradu pesnik pravi, da se ga v pokrajini ne da videti. Če pa je človek uglašen z njegovo resnico, se ta nepričakovano pojavi. Parsifal, denimo, nepričakovano zajaha na njegovo dvorišče in je zvečer priča, kako Gral tri stotim vitezom deli želene jedi. Ker pa molči, ko vidi ranjenega vilinskega kralja in ga sočutno ne vpraša o njegovih mukah, se zjutraj, potem, ko je zaspal v grajski sobani, zbudi ležeč na golih tleh. O gradu ni sledu.

Življenje na zemlji se odvija tako, da sodelujeta dva različna časovno-prostorska horizonta. Eden je naseljen s človeško, drugi z vilinsko (elementarno) civilizacijo – tukaj izenačeno z Gralovo družino. Oba horizonta sta trenutno ločena med sabo, a se na izbranih krajih na planetu prepletata med sabo in tako omogočata sodelovanje obeh evolucij.

Pesnitev v primeru Štajerske nakazuje, da je območje prepletanja obeh horizontov označeno s Ptujem, Črno goro (imenovano tudi »Ptujska«) in gradom Borl. Zgodovina fevdalne oziroma krščanske dobe je vse tri kraje močno izmaličila. Hrib na katerem stoji Ptujski grad kaže ob vznožju sledove zemeljskega nasipa, po katerem so se romarji v predkrščanski dobi bližali središču, ki ga danes zaseda grajska stavba. Opišem ga lahko kot vertikalno os, okrog katere v smeri navzgor in navzdol oscilirata omenjena časovno-prostorska horizonta, kar je nekdaj omogočalo prehajanje iz ene v drugo plast resničnosti.

Grad Borl stoji na silni pečini tik na tokom Drave. Uteleša moške sile v njihovi najbolj čisti postavi. Ko sem ga prvič obiskal leta 1993 se mi je predstavil kot velikan popolne rasti in z rastlinsko krono na glavi. Dandanes je stare Drave le še za mišji rep, ker vodo pobira elektrarna. Grajska skala je vsa presušena in je začela razpadati.

Ptujska (Črna) gora že s svojim prvotnim imenom pove, da drži v rokah ključ do paralelne resničnosti, dandanes pogosto označene s pojmom »črne luknje« – kot okna v neznan svet. Sam raje uporabljam izraz »medrazsežnostna vrata«. Črna gora uteleša portal, skozi katerega naj bi se dalo vstopiti v vilinski svet (na območje »Gralovega kraljestva«). Kraj so Jezuiti izbrali za povsem drug namen, pritegniti v katoliško cerkev ljudsko občestvo po tem, ko je minil potres Reformacije.

Če seštejem usodo vseh treh nosilnih krajev, moram spomniti na prej opisano usodo Amfortasa, trenutnega Gralovega kralja, in odsotne vilinske kraljice.