cerknisko jezero2

Ni pravično do bitja vode, da občudujemo zgolj gladko površino jezer in rek in se izogibamo kapljam dežja. Voda je zaokroženo bitje. Obstaja v posodah rečnih strug in morskih kotlin, pa tudi razporejena v zračnih širinah, da ne govorimo o podzemnih jezerih in pretokih.

Še bolj krivično je dejstvo, da sodobna kultura ignorira vodo kot elementarno zavest. Ko imamo opravka z našimi čustvi ne pomislimo, da je valovanje našega vodnega telesa sprožilo čustven vzgib. Tudi nas ne pretrese dejstvo, da odsotnost zavesti vode pomeni konec svobodnega in s strani razumske ostrine ne-zasužnjenega mišljenja.

Če pa si drznemo govoriti o vodi kot obliki zavesti, potem ne moremo zanikati obstoj subtilnih bitij, ki zavestnim vzgibom vode dajejo telo. Narodno izročilo jih imenuje vodne vile ali rusalke. Tudi človek je v svojem bistvu eno od bitij prežetih z noosfero (sfero zavesti) vode. Glede na to, da smo večinoma sestavljeni iz vodnih kristalov, si sebe lahko predstavljamo kot pokonci stoječo kopico vode.

V slovenskem prostoru je kraljestvo vodnega bitja morda najbolje razprostrto in zaokroženo na območju Cerkniškega jezera. Dvonadstropno jezero je edinstven pojav, raziskan do potankosti in vendarle skrivnosten. Jezero odteče v spodnje nadstropje, da kmetom omogoči poletno košnjo, ribe pa je moč nabirati po tleh kot gobe.

Vendar je nihanje jezera med podzemljem in utelešeno pokrajino zgolj začetek skrivnosti. Jezero v resnici nikdar ne odteče, ker je bitje vode v vsej pestrosti svojih izrazov ves čas navzoče kot sfera vodne zavesti, deloma potopljene v podzemlje in deloma razprostranjeno v krajinskem prostoru.

Najgloblji nivo vode sem zaznal na robu jezerske plošče pod Slivnico, pri kapelici Marije Magdalene, nad katero je nekdaj stala njej posvečena cerkev. Tod zaznam resonančno točko duše Zemlje, v slovenski mitologiji poznane kot Riba Faronika, noseč Zemljin disk na svojem hrbtu. Za razliko od običajne predstave, da v osrčju Zemlje žari ognjeno jedro, ve mit o Ribi Faroniki povedati, da je jedro Zemlje vodne narave. Seveda ne gre za tekočo temveč ognjeno vodo.

Naslednji nivo vode, bližji površini Zemlje, mi je ob obisku Cerknice avgusta 2008 predstavil čuden »povodni mož« z očmi na pecljih. Skozi »požiralnike« na moji glavi – mislim na nosne, ustne in očesne votline – me je potegnil v notranjost glave. Tako sem se znašel v podzemnem Cerkniškem jezeru. Vem, da si je za svoje dejanje izbral prostor glave, da bi poudaril, da je voda posebna in samostojna vrsta vse-povezujoče zavesti – čeprav vodo navadno dojemamo kot snov.

Ko sem se spustil do dna podzemnega jezera, sem srečal belo postavo, ki bi jo lahko imenoval »boginjo jezera« – bitje ki v svojem srcu združuje vse vidike cerkniškega prostora. Njena žariščna točka, v primeru Cerkniškega jezera, očitno ni na površju Zemlje, temveč v njegovi podzemni polovici. Morda pa je bila od tam pregnana?

Če pa se iz podzemlja dvignemo na površino Zemlje, srečamo jezero kot vodno telo, ovito v subtilne, auri podobne, tančice. Te so pri Cerkniškem jezeru posebej prefinjeno stkane, zato se slednje lahko ob vsaki uri prikaže v drugačni atmosferski obleki. Variacijam ni kraja.

Četrti nivo jezera – šteto od središča Zemlje navzgor – je moč zaznati v obliki zašiljenega loka vilinskih vrat, ki se boči nad jezerom. Ker pa imamo opraviti z zavestjo elementa vode, vratni lok ni samo svetlobni pojav, temveč je sestavljen iz bitij. Prevedeno v človeški jezik, so vrata odprta v obliki ločno razprtih nog vilinskih bitij. Vrata pa nebi bila popolna, če nebi obstajala še druga polovica, ki je obrnjena navzdol v podzemlje. Zakaj pa vodne vile vzdržujejo ta portal sredi Cerkniškega jezera?

cerknica
Vrata cerkniškega prostora so odprta v obliki ločno razprtih nog vilinskih bitij.

Odgovora nebi poznal, če neke noči nebi prisluškoval razgovoru dveh vran na bližnji lipi, nad oknom, kjer smo spali skupaj s sodelavci Skupine za umetnost VITAAA, ko smo klesali Portal Cerkniškega jezera. Kot vstopna točka h jezeru stoji Portal v obliki devetih megalitov s kozmogrami ob cesti vodeči od Cerknice proti jezeru. Obiskovalca naj bi spodbudil h poglobljenemu stiku s cerkniškim prostorom.

Pogovor obeh vran sem razumel tako, da omenjena vrata omogočajo bitjem vode, krožečim med podzemnim in nadzemnim jezerskim prostorom, da zvrtinčijo vodni element na območju Cerknice do take mere, da sprožijo valovanje v vodnem telesu Slovenije in ga na tak način vedno znova obnovijo.

Nadaljnja dragocenost Cerkniškega jezera je medsebojno delovanje njegove noosfere in sfere Velikega Kleka (Grossglockner), najvišje gore v avstrijskih Alpah. Polje Klekove zavesti sega na eni strani do Benetk in na drugi do Gradca (Graz). Tako je tudi Cerkniško jezero zajeto v sferi njegovega bitja. Kraj v resonanci z Velikim Klekom je nedaleč od vasi Laze na južnem koncu jezera, označen s cerkvico Sv. Brikcija.

Legenda pravi, da je Brikcij rešil življenje bizantinskemu cesarju, nakar ga je ta nagradil z najdragocenejšim, kar je imel, z ampulo s Kristusovo krvjo. Kasneje se je premislil in hotel ampulo nazaj. Brikcij je z dragoceno relikvijo zbežal proti severu, zasledovalci pa za njim. Nazadnje, ko je že dosegel Alpe, ga je zasul snežni plaz z Velikega Kleka. Domačini so njegovo truplo našli, ker so na kraju, kjer je pod snegom ležala ampula, iz snega zrasli trije žitni klasi. Kjer so se voli vpreženi v voz z Brikcijevim truplom ustavili, so sezidali romarsko cerkev Svete krvi (Heiligenblut). Cerkvica Sv. Brikcija na Cerkniškem je njena mlajša sestra.

Sv. Brikcij na južnem robu jezera označuje koreninski sistem cerkniškega prostora. Tam izvira prvinska življenjska sila. Tako nastane pretok vzdolž jezera, ki ima podobno vlogo kot hrbtenica pri človeku. Hrbtenica vijuga od Sv. Brikcija proti svoji najvišji točki, označeni s cerkniškim Taborom in cerkvijo Marijinega rojstva. Ta kraj, obsijan z angelsko kvaliteto – žal precej zatrt – bi lahko primerjali s temenom glave.

Če hrbtenici cerkniškega prostora od Sv. Brikcija naprej sledimo čez Otok in čez Otočec, pridemo do okroglega osamelca sredi jezera imenovanega Gorica. Gorica predstavlja popek (onfalos) cerkniškega prostora. Poznam jo kot sedež silnega elementarnega bitja, v grški mitologiji imenovanega »Pan«. Beseda »Pan« pomeni »vseobsegajoč«.

Pan je tista vrsta zavesti, v kateri se kot v zrcalu ogleduje vsako bitje narave, naj bo vidno ali nevidno, da bi v vsakem trenutku vedelo za svoj izvor in svoje mesto v tkanini življenja. Zato so Grki menili, da je Pan bog narave. Vendar ga pojem boga priklene na eno samo pojavno obliko. Pan pa se kot bitje in fokus zavesti narave v resnici nahaja sredi vsake zaokrožene enote pokrajine, služeč kot žarišče, ki bitja narave vpenja v pravzorec Zemljine celote.

Marko Pogačnik