Peca nebi zvenela tako navzoče v slovenskem prostoru, če nebi obstajala zgodba o Kralju Matjažu. Ogrski kralj, ki je vladal tudi ozemlju današnje Slovenije, je ostal v ljudskem spominu kot simbol dobrega vladarja. Spomin nanj se najde ne samo na Koroškem, temveč povsod po deželi. Pod Gorjanci se je ohranila pripoved, kako je do tega prišlo, da spi pod goro.
S svojo vojsko je Kralj Matjaž prispel do svetega izvira, obkroženega z gajem. V gaju so prebivale vile, čuvajke izvira. Matjaž je ukazal gaj, kljub glasnim opozorilom vil, posekati. Nesrečne vile so bližnja griča potisnile enega proti drugemu in pod njima pokopale Kralja Matjaža z vojsko vred. Pri tem pa so hriba izvotlile tako, da je Kralj s svojo vojsko dobil v dar prostor za svoje stoletno spanje.
Pripoved je zelo zgovorna. Kralj Matjaž nastopa hkrati v dveh nasprotujočih si vlogah. S tem, da ukaže posekati sveti gaj razloži, kako je prišlo do razkola med človeštvom in vilinskim svetom (svetom elementarnih bitij). Človek ni več upošteval svetosti posameznih krajev, temveč se je začel polaščati njihovih bogastev: Hkrati pripoved potrdi, da Kralj Matjaž pooseblja vilinskega kralja, sicer mu vile nebi pripravile udobnega doma v podzemlju.
Pri koroški varianti, ki je najbolj razširjena, spi Kralj Matjaž s svojo vojsko v podzemlju Pece. Pooseblja vilinsko naravo človeškega bitja, ki jo je človeški rod v sebi zatrl. S tem smo potisnili v podzemlje podzavesti naš prvinski odnos do Gaje, matere življenja in duše našega domačega planeta. Pod pritiskom religij enoboštva, so ljudstva Zemlje morala zanikati svoj ljubeč odnos do vzporedne evolucije elementarnih bitij, do tako imenovanega »vilinskega sveta«.
Pripoved o Kralju Matjažu tolaži ljudstvo s trditvijo, da vilinski svet, kot prvinska civilizacija Zemlje, ni izginil za zmerom. V času prevlade logičnega razuma in monoteističnih nazorov, spi v podzemlju, do tistega dne, ko se vrne na površje planeta in s sabo prinese dar večnega miru in sožitja.
Ko sem pred leti v obliki delavnice pripravljal obhod Pece kot svete gore, sem v gozdu nad Šmelcem, na avstrijski strani meje, odkril megalitsko svetišče. Sredi prevrnjenih kamnov stoji ponosno megalit, podoben veliki plošči. Na njem je z nevidnimi črkami zapisan davni dogovor o sožitju med človeškim rodom in vilinskimi bitji. Verjamem, da gre za tisti dogovor, o čigar prekršitvi pripoveduje zgodba z Gorjancev. Zato ni čudno, da se je Kralj Matjaž s svojimi vilinskimi bitji pred človeško agresivnostjo umaknil prav v podzemlje Pece.
Obstajajo še drugi razlogi, zakaj Peco lahko uvrstimo med vilinske gore. Peca je v osnovi troglava gora; široka in zaobljena kot krušna mati. Ne stoji na magmi, temveč na podzemni, širokemu jezeru podobni, vodi. Njegovo energijsko polje določa obseg Pecinega sakralnega območja. Na avstrijski strani sega do Šentpavla v Labodski dolini, Pliberka, pa Velikovca v Podjuni in do Železne Kaple, na slovenski do Koprivne, Črne in Raven.
Medtem, ko Peca stoji na podzemnem jezeru, je podobna koklji, ki vali zmajeva jajca. Ta pravljični motiv hoče povedati, da Peca v svoji globini vzdržuje prasile življenja. V pravljičnem jeziku jim rečemo »sile zmajev«, v modernem pa »atomska sila«. Prvinska sila življenja, zaobjeta v vsakem atomu, pozna kraje, kjer pride na dan kot spodbujevalka in hranilka življenjskih tokov. Tudi Peca vzdržuje v svojem okolju izvir zmajevih sil. Mislim na pozabljen romarski kraj imenovan Šentjur (St.Georgen) pri Libučah (Loibach). Da bi krščanski misijonarji zatrli zmajeve sile na tem mestu, so sem postavili cerkev Svetega Jurija kot ubijalca zmaja. Seveda niso mislili na to, da z zatiranjem prvinskih sil Zemlje povzročamo polom življenjskih sistemov domačega planeta, kakršnega doživljamo dandanes.
Znamenita črna Madona shranjena v cerkvi Svete Ane nad Koprivno blizu ČRNE daje vedeti, da tudi znotraj Krščanstva ni zamrla zavest o pomenu prasil Zemlje za ohranjanje življenjske niti v utelešenem svetu. Črno-črni obraz Matere in nič manj črno telo njenega sinka, pripovedujeta zgodbo, podobno tisti, o spečih potencialih vilinskega kralja Matjaža v notranjosti gore. Pojem črnega (čarnega) je simbol nevidne notranjosti vesolja in vzročnih sil bivanja, ki jih sodobna astrofizika označuje kot črno snov, iz katere naj bi bila sestavljena večina našega vesolja.
V bližini Koprivne, ob vznožju Pece, stoji na strmem hribu še ena romarska cerkev, posvečena Svetemu Jakobu. Geomantično gledano je kraj Svetega Jakoba Pecin mož (soprog). Tam je razprt proti nebu širok lijak, ki magnetično pritegne nase sile vesolja, nosilke moške kvalitete. Pod zemljo pa iz jedra Pece sega sem nekakšen lijak, po katerem se ženske sile Pece približajo Sv. Jakobu, da bi se spojile z moškimi (jang) silami vesolja. Sveti Jakob je kraj sakralne poroke med ženskimi silami Pece in moškimi silami vesolja, kot jih uteleša naša zvezda, Sonce.
Peca je obkrožena z romarskimi cerkvami, naslednicami predkrščanskih, tisočletja negovanih svetih krajev. Na koncu ozke doline za Železno Kaplo in Šmarjeto stoji na samem cerkvica Svete Marjete. Videti je še ostanke kultne gomile, na katero je bila cerkev postavljena.
Menim, da je to kraj, kjer Peca komunicira s sorodnimi kraji ali civilizacijami v vesolju. Na tem mestu vidim obrise več-razsežnostnih vrat. Peca mi pokaže svoj holografski drobec (fraktal) v obliki prozorne svetlobne krogle, nameščene v gomili Svete Marjete. Svetlobna krogla Pece »izpljune« v vesolje manjšo kroglo. Kmalu za tem pa iz smeri vesolja prileti podobna krogla, ki jo Peca »pogoltne«. V obliki slikovnega jezika mi je kraj pokazal, kako deluje in kakšna je njegova vloga v okviru Pecinega holona (Pecine celote). Žal je bila ta dragocena vloga s pokristjanjenjem kraja precej zatrta, tako da sem se moral pošteno potruditi, da sem jo lahko zaznal. Na srečo je bistvo kraja označila narava sama v obliki naravnega okna nahajajočega se v skalni steni visoko nad cerkvico. Priča smo oknu odprtemu v vesolje.
Če obiskujemo svete kraje ob vznožju Pece, ne smemo mimo Svete Heme pri Globasnici. Na mizasti gori so arheologi izkopali tlorise krščanskega verskega središča iz pozne antične dobe. Tudi ta kraj še naprej deluje kot cilj romarskih poti. Še najbolj živa je votlina svete Rozalije pod platojem, s svojim zdravilnim izvirom čiste studenčnice in leseno cerkvico. Na stropu široke votline je okrogla naravna luknja, podobna fontaneli na lobanji dojenčka. Legenda pripoveduje, da je skoznjo nekoč padel otročič, pa ga je Sveta Rozalija ujela in varno položila na tla.
Legenda označuje Sveto Hemo kot kraj, ki dušam v procesu utelešenja omogoča, da se lahko postopno približajo zemeljski sferi in ob pravem trenutku smuknejo v maternico izbrane matere. Meni se je vloga kraja pokazala v obliki drevesa življenja rastočega nad omenjeno odprtino, vodečo na plato Svete Heme. Na vejah drevesa življenja vidim množico kristalnih kapelj vode. Vsaka predstavlja individualno bitje – dušo, ki se pripravlja na utelešenje. Ko pride pravi trenutek (glede na pozicijo zvezdnih konstelacij), se določena kapljica spusti in skozi votlino Svete Rozalije zdrsne proti izbrani materi.
Pred leti sva z ženo Mariko in s pomočjo Galerije Falke v Libučah (Loibach) izklesala litopunkturni projekt za prej omenjeno podnožje Pece na obeh straneh državne meje. Litopunkturni kamni s svojimi kozmogrami označujejo še druge svete kraje Pecinega prostora, ki jih ne omenjam. Ti so zdaj v spremljevalnem katalogu dobro dokumentirani in jih ni potrebno posebej opisovati.
Marko pogačnik