Skulptura se nahaja na travniku Biotehniške fakultete, Univerze v Ljubljani, Jamnikarjeva 101
Društvo VITAAA in Marko Pogačnik vabita k ogledu prenovljene krajinske skulpture Solsticij, ki jo je leta 1983 Marko postavil na ozemlju Bio-tehniške fakultete v Ljubljani iz 100 odsluženih železniških pragov.
Krajinska skulptura, Kip štirih letnih časov, imenovan Solsticij, je bila postavljena na travnik Biotehniške fakultete leta 1983 in je delo akademskega kiparja Marka Pogačnika, UNESCOvega umetnika za mir.
Prvotno je bil kip po počelu reciklaže narejen iz 100 odsluženih železniških pragov. S sredstvi Biotehniške fakultete je bil leta 2024 večinoma obnovljen z biološko prepojenimi hrastovimi pragovi. Drevo na sredini skulpture je zraslo samo od sebe kot dar Gaje, boginje Zemlje.
Skulptura vabi, da vstopite in se sprehodite skozi krog leta s posebnim poudarkom na poletnem in zimskem sončevem obratu – solsticiju.
Na navpičnih drogovih so znamenja punktirana v bakru. Pripovedujejo zgodbo o nastanku življenja na Zemlji. Na začetku so geometrični vzorci kot simbol atomskih sil. Sledijo Štirje elementi (voda, ogenj, zemlja, zrak) kot gradniki življenjskih tokov. Sledijo rastline kot prvo utelešenje življenja. Sledijo žuželke in mali predstavniki živalskega sveta. Naslednji si ti, sprehajalka ali sprehajalec skozi obrat leta.
Zgodovina skulpture
Pisalo se je leto 1983. Ideja, da bi na ozemlju Biotehniške fakultete, Univerze v Ljubljani postavili skulpturo, posvečeno ciklusu leta, izvira iz želje enega od že pokojnih sodelavcev fakultete, da bi razumski pristop k ciklusom narave dopolnili z umetniško vizijo. Taja Brejc, pokojna direktorica galerije Equrna, je bila nad idejo navdušena, prav tako sem bil nad idejo navdušen tudi sam, takrat sodelavec galerije Equrna. Biotehniška fakulteta je bila zamisli naklonjena. Galerija Equrna je zamisel prijavila na razpis, namenjen kulturnim projektom v Ljubljani in pridobila sredstva za poravnavo stroškov. Tedanje Jugoslovanske železnice so podarile 100 odsluženih železniških pragov, ki sem jih potreboval, da bi uresničil svojo zamisel.
Zamislil sem si neke vrste mostišče, po katerem študentje ali obiskovalci hodijo in se na tak način uglašujejo z ritmi Zemlje in narave. Pri tem srečujejo vertikalne stebre z znamenji, ki človeka spominjajo, da nimamo opravka samo s spremembami v naravi, ki spremljajo ciklus leta, temveč tudi z razvojnimi ciklusi življenja na planetu Zemlji in znotraj vsakogar med nami.
Po štirih desetletjih obstoja in uporabe je skulptura toliko razpadla, da jo je bilo treba obnoviti. Obnova je stekla leta 2024 ob avtorjevem sodelovanju. Nekateri železniški pragovi so bili dovolj dobri, da so lahko ostali na svojem mestu, večino pa je bilo treba nadomestiti z biološko prepojenimi hrastovimi tramovi.
tekst: Marko Pogačnik, akademski kipar, UNESCO umetnik za mir