Meditacija o poplavah

Ljuba voda, kaj nam hočeš povedati z nujo s katero si prestopila bregove, podirala mostove in odnašala nam dragoceno lastnino? Zdaj, ko pospravljamo dvorišča in popravljamo ceste je trenutek zrel za občutit kaj nam voda, sicer nosilka in hranilka življenja, s silo sporočaš.

»Prvič, ne morem dihati, če ljudje množično zapirate svoja srca pretokom neobvladane a ljubeče reke življenja. Česa se bojite? Se bojite življenja v njegovi polnosti, ko odnaša odvečno in prinaša čudežno?«

(Trenutek poglobitve v njene besede)

»Drugič, nemara slutite, da v svojem širnem spominu nosim s sabo vedenje o tem, kdo vi kot človeška bitja v resnici ste onkraj negotovih predstav o sebi, priučenih od tistih, ki so že pred vami pozabili bistvo človeškega bivanja med neštetimi bitji narave in vesolja. Prisilili ste me, da vas spominjam na pozabljeno.«

(Trenutek poglobitve v njene besede)

»Tretjič, pozabili ste, da sem voda osebno bitje razpredeno po neštetih žilah življenja in kljub temu elementarno/zavestno navzoče v vsaki kapljici – tudi v vašem telesu. Nehali ste se pogovarjati z mano kot sebi enakim elementom in kot so ustvarjalko življenja. Zato moram kričati ker ne želim, da vas odplakne oseka Zemljinih sprememb znotraj katerih smo se vsi znašli.«

(Trenutek poglobitve v njene besede)

V imenu Društva za sožitje človeka, narave in prostora VITAAA,

Marko Pogačnik