VITAAA Krog medsebojne uglasitve
Spoštovane in dragi prijatelji/ce!
Stopamo v obnebje leta 2012, ko nam je dan zadnji čas za priprave na velike spremembe. Ob tem ne smemo ostati pasivni: ne samo zaradi nas osebno, potrebno je storiti kaj več za utrjevanje morfogenetskega polja, ki omogoča spremembe, ne na rušilen, temveč na ustvarjalen način.
Predlagam Krog medsebojne uglasitve, ki bi deloval tako:
- Vsak torek v tednu prejmete po elektronski pošti nekaj v inspiracijo in spodbudo ali kot osnovo za kreativno meditacijo v tistem tednu.
- Jaz sem pripravljen pisati v ta namen kratke sestavke kot sem jih pred leti za spletno stran Gibanja za pravičnost in razvoj.
- Vi vsi ste povabljeni, da pošljete kratke prispevke ali predloge Simoni na VITAAA elektronski naslov drustvo.vitaaa@gmail.com. Ona bi jih zbirala in izbrala za vsak Krog. Lahko so odlomki iz pesmi, za katere čutite, da bi jih bilo dobro v danem trenutku prebrati, lahko so vizualne narave, lahko osebno doživeta sporočila itd. Potreben je dogovor, da Simoni, ki je zdaj tajnica Društva zaupamo, da ima pravi občutek za izbor.
- V Krog lahko povabite tudi nečlan/ic/e Društva, če to želite ali želijo.
- Vsak Krog ima na koncu po potrebi kratko obvestilo o nekem dogodku, na katerega želimo opozoriti, pa tudi podatke o Krogu in njegovim pošiljavcem.
Srčen pozdrav od Marka
IV. Titanikov sindrom
Polom imenovan »Costa Concordia«
Nepopravljivo slabega v matematiki, me je profesor na gimnaziji vsakič poslal v klop z refrenom »Marko, Marko, kako voziš svojo barko.« Vodenje barke ima simbolen pomen, povezan z usodnimi odločitvami na življenjski poti. Ni slučajno, da so lastniki turistične velikanke Costa Concordia, nasedle ob Ligurski obali, za nesrečo nemudoma obdolžile njenega kapitana. Francesco Schettino, kako si vozil svojo barko? Pa je posredi res samo kapitanova malomarnost?
Kar nekajkrat sem opazoval kako se takšna turistična velikanka v Benetkah pretika mimo Doževe palače in skozi kanal Giudecca proti novemu terminalu, zgrajenem na drugem koncu Benetk, na mestu bivšega tovornega pristanišča. Prizor je grotesken, saj je ladja višja od častitljivih beneških palač in slavnih Palladijevih cerkva. Na najvišjih nadstropjih velikanke stoje drobcena človeška bitja in uživajo, umetno povišana nad opevane umetnine »zastarelih časov«. Stvar ni nedolžna, saj so zagovorniki Benetk kot izključno turizmu predanega mesta, dosegli, da so dno lagune za prehod ladij velikank poglobili, kar menda posledično vpliva na hudo moteno ekološko ravnovesje Beneške lagune.
Iz tega zornega kota gledano nesreča, imenovana »Costa Concordia«, ni povsem slučajna. Občutek, da si vzvišen nad vsemi lepotami narave in kulture, je morda res eden od magnetov, ki tisoče potnikov pritegnejo na krove turističnih križark. Menda je na tovrstnih ladjah celo navada, potnike zabavati tako, da se jih popelje prav blizu obale, da lahko začutijo veličino svojega človeškega jaza, privzdignjenega nad življenjske tokove narave in sadove kulture, kot je to storil kapitan Costa Concordie. Mar občutek, da je človek vzvišen nad naravo, »butastim morjem« in nepotrebnimi čermi ni eden od vzrokov za bližajoči se ekološki polom?
Primer Titanik
Povsem razumljivo se te dni pojavlja primerjava s slavnim Titanikom. Ko je že govora o turistični »velikanki« – tudi Titani so v spominu grške mitologije ohranjeni kot velikani. Tako kot moderne turistične križarke – Costa Concordia je spadala med največje in najsodobneje opremljene turistične ladje – je tudi Titanik veljal za nepotopljivo velikanko, opremljeno z vsem možnim razkošjem. Potopil se je ob trčenju z ledeno goro, ko naj bi z osvojitvijo lovorike najhitrejše ladje na progi med staro in novo celino, svetu dokazal premoč tedanje tehnike nad naravo oceana. Ni pa Titanik zaplul preblizu k obali, kot Costa Concordia, temveč preveč na sever, v območje ledenih gora, da bi si skrajšal pot do ameriških obal. Podobnost namena ne gre spregledati.
V obeh primerih zavest o svetosti naravnih ravnotežij ali občutek ljubeče soodgovornosti za krhko življenjsko tkivo planeta, nikakor ni v ospredju. V ospredje se prebijejo drugotni nameni, ki jih sicer ne podcenjujem; veselje do spoznavanja sveta, do brezskrbnega pohajkovanja po naglavnih lepotah Zemlje. Sprašujem pa se, kako si lahko privoščimo brezskrbno brenčanje od cveta do cveta Gajinih vrtov, ko pa vemo, da je obstoj življenja na planetu, ob nepredvidljivih podnebnih spremembah, v smrtni nevarnosti. 2300 ton nafte v trebuhu potapljajoče se velikanke in nevarnost njenega izlitja v živo (!) morje je zgovoren simbol in dejanska grožnja obenem.
Režiser James Cameron je znal v kultnem filmu »Titanik« odlično pokazati tragiko civilizacije, ki drvi proti komaj zaznavni podvodni čeri. Namesto moraliziranja je alternativo osvetlil z navdihujočo, čeprav tragično ljubezensko zgodbo med revežem Jackom in bogataševo hčerko Rose. Dejansko obstaja polje osebne svobode, znotraj katerega se da preseči nesrečno hitenje civilizacije v smeri zanikanja lastne, človeku in naravi prijazne identitete; v smeri ogrožanja lastnega bivanjskega prostora. Človek je namreč prost znotraj sebe, v obnebju svoje meditativne sredine, vzpostavljati etično utemeljene odnose, bodisi do narave, do soljudi ali do bitij drugačne vrste.
Celovita ekologija
Odločilnejši je naslednji korak. Vprašanje je, kako bi se notranji občutek za resnično in sveto v življenju, dalo prevesti v vsakdanjo prakso in utelesiti tudi na potovanjih k naravnim in kulturnim dragocenostim Gajinega telesa – kot bi Zemlji rekli antični Grki.
Moje izkušnje izhajajo iz hipijevskih 60-h let, ko so nastali zametki možnih alternativnih poti pri razvoju človeške civilizacije. Sčasoma so se oblikovali v tale izhodišča:
• Človek naj prizna samostojnost vseh drugih bitij in se s tem odreče tendenci polaščanja vsega, kar srečuje v svojem okolju. Umakne naj se iz središča sveta in se kot enakopraven član umesti med druga bitja.
• Človek naj se prikloni pred skrivnostjo narave v sebi in okrog sebe in se nauči dojemati ne samo njene vidne, temveč tudi nevidne razsežnosti. Čas je, da spoznamo večdimenzionalnost narave, Zemlje in človeka.
• Biti resničen, ljubeč in pravičen ni le neka moralna zaveza, temveč največji užitek bivanja, možen na Zemlji.
Na teh osnovah se je v 80-h letih prejšnjega stoletja razvila nekakšna poglobljena ekologija, pri kateri narava ni obravnavana samo kot »naravno okolje človeka«, temveč kot samostojno bitje s svojo lastno zavestjo. Slednjo je francoski filozof Theillard de Chardin za razliko od biosfere imenoval »noosfera« – grški izraz za »območje zavesti«. Noosfera je območje elementarne zavesti dreves, gozdov, gora, ljudi in oceanov; končno območje zavesti Zemlje kot celote, imenovane Gaja.
Seveda pri Zemlji nimamo opravka z razumsko zavestjo, kot pri človeku, temveč z neštetimi celicami elementarne zavesti, ki upravljajo z življenjskimi procesi narave. Gre za neko kolektivno, pa vendar natanko diferencirano vrsto zavesti, ki se za zdaj izmika znanstvenemu prijemu. Temelji namreč na celostnem počelu in je zato za razumsko zavest težko dostopna.
Znanstvena dognanja je mogoče nadomestiti z neposredno izkušnjo. Človeku osebna občutljivost v sozvočju z intuicijo omogoča, da nabira izkušnje narave in Zemlje kot bitij druge vrste, s katerimi je moč komunicirati in s tem posledično tudi sodelovati. Odpira se nova pot razvoja civilizacije, ki ne temelji več na obvladovanju narave, temveč na enakopravnem sodelovanju z njeno noosfero in njenimi ustvarjalnimi sposobnostmi. Kar poglejte okrog sebe, koliko čudovitega je že ustvarila! Pri tem pa nikakor ne mislim, da je človek manj ustvarjalen. Odlični partnerji bi lahko bili.
Opažam, da zadnje desetletje ritmično vedno znova prihaja do ekološko-civilizacijskih katastrof, kakršna je brodolom turistične križarke Costa Concordia. Naj spomnim na Černobil, na razlitje nafte v Mehiškem zalivu, na tragedijo na Savi pri Blanci, na smrtonosno sevanje Fokušime in tako naprej. Opozarjajo človeštvo, da stroga ekološka zakonodaja sploh ni najpomembnejši vzvod pri obnavljanju zdravja domačega planeta– če bi jo sploh kdaj uspeli uveljaviti po celem svetu.
Največ pozornosti bo potrebno posvetiti vzrokom, ki so nas pripeljali do usodnih trkov s celovitostjo narave. Vzroki za brodolom so znotraj vsakega izmed nas, čeprav nismo sedeli pri slavnostni večerji v trenutku, ko je Costa Concordia zadela ob čer. Menda je niti ni vrisane na podmorskem zalivu pri rimskem pristanišču Civitavecchia. Ali sploh obstaja? Na vsak način pa obstajajo vzroki v novodobni naravnanosti človeške civilizacije, ki so pogojili njen potop.
Srčen pozdrav od Marka
torek, 24.1.2012
Predstavljamo vam dve knjigi avtorja Marka Pogačnika in DVD produkcije Terranuova:
Draga Zemlja, kako ti gre?
Touching the Breath of Gaia, Findhorn press
DVD Mati Zemlja – Marko Pogačnik in moderna geomantija, Terranuova
odlomek DVD-ja si lahko pogledate na povezavah YouTube ali Facebook
Za več informacij se obrnite na tajništvo društva.
Vabljeni na delavnici Marka Pogačnika
Zakrite sledi vesoljne matere
in
Med čakanjem na veliki pok
21. in 28. februarja ob 19ih, v Cankarjevem domu.
21. januar – 20. februar 2012
Poglobiti srečavanje z bitji Narave
Zimski meseci niso najbolj primerni za stik z bitji narave kot so cvetlice, zelenjava, drevesa…Čas je bolj primeren za meditativen stik s tako obsežnimi bitji sveta narave kot so gore, pokrajine, reke, jezera, oceani…Teh bitij se praktično v naravi ne moremo dotakniti. Morda hodimo po njihovih kamnitih telesih, kot v primeru gora, ali plavamo v njihovem objemu kot v primeru oceanov. Ampak zima je za kaj takega tako ali tako neprimerna.
Tudi v zimskem času pa obstaja možnost meditativnega dotika teh velikanskih bitij. Takšnemu meditativnemu dotiku je namenjena pričujoča meditacija.
Predem se posvetimo meditativnemu stiku z velikani in velikankami kot so gore ali reke, je potrebno spregovoriti nekaj besed, kdo ta velikanska bitja so. Namenoma uporabljam besedno dvojico »velikan«/»velikanka«, da bi se navezal na pravljično izročilo o velikanih. Verjamem, da slednje ni izmišljena puhlica, ampak temelji na doživetjih nekaterih občutljivih posameznikov v davni preteklosti. Pravljična snov potrjuje, da so doživeli moč in veličastje tako obsežnih bitij kot so denimo elementarna bitja gora ali rek.
Poskusite postaviti pokonci reko kot je Soča tako, da je na vrhu njen izvir pod Triglavom, stoji pa na izlivu v Tržaškem zalivu. Njene roke si predstavljaš v obliki številnih pritokov. Z njimi sega daleč v okoliške pokrajine. Mar ne stoji pred vami velikanka? Ob tem človek dojame nepojmljivo širino in globino elementarnih bitij kakršna so duhovi posameznih gora, pa pogorij, duh nekega morja ali Mati oceanov.
Ko govorim o duhu določene gore, ne mislim le v obnebju pravljičnega izročila. Predvsem mislim na dvoje, na zavestno sfero tiste gore (njeno noosfero) in na njeno duhovno bistvo. Noosfero njene zavesti bi primerjal s skupkom različnih ravni naše osebne zavesti. Duhovnemu bistvu dane gore bi odgovarjalo dušno bitje človeka kot individualiziranega božanskega duha. Duh gore je v tem smislu individualiziran drobec skupne duše Zemlje.
Namen meditacije bi bil, da človek dobi občutek za globino in širino, pa za duhovni značaj elementarnih duhov gora, gorovij, rek, oceanov…Notranja moč človekove predstavnosti, imenovana imaginacija, je ustrezno orodje. Omogoča nam, da se teh čudovitih bitij dotaknemo, ali pridemo z njimi v poglobljen stik, četudi sedimo daleč stran v svoji toplo zakurjeni sobi. Saj smo se vendar s pomočjo elektronske pošte naučili pogovarjati z ljudmi tudi če sedijo na drugi strani oceana. Zdaj je treba izkušnjo prenesti še na bitja narave. Težko pričakujejo našo pošto. Ta pač ni elektronske narave, a se skozi prostor in čas pomika s še večjo hitrostjo in zanesljivostjo – seveda če svojim sposobnostim meditativnega pogovora zaupamo.
Za modul kakršen omogoča pogovor z bitji narave na daljavo sem izbral mandorlo. Mandorla je geometrijska oblika, ki nastane, če se med seboj prekrižata dva kroga. Nastane mandeljnu podobna oblika z dvema ogliščema, povezanima z dvema lokoma. Zanjo se uporablja tudi latinski izraz »vesica piscis« – ribji mehur. V našem primeru pravzaprav ne gre za geometrijsko obliko mandorle, temveč za počelo, na osnovi katerega deluje:
- Najprej sebe doživite in ozavestite kot zaokroženo sfero. Bodite navzoči znotraj svoje lastne duhovne in energijske sfere. Glejte, da se občuti lepo zaokrožena.
- Potem ko ste že izbrali, s katerim od bitij naravnega prostora nameravate stopiti v stik, oblikujte vabilo na osnovi svojih spominskih slik dane reke, gore, morja…Pri tem fizični vtisi navadno ne pomagajo toliko, kot pomaga občutek, ki ste ga ob kakšni priliki doživeli pri srečanju s tem bitjem.
- Zavedajte se, da so tudi tista gora, reka ali jezero zaobjeti znotraj takšne svetlobne krogle kot ste vi. Ni je potrebno vizualizirati, da ne določate vnaprej nekoga, katerega še niste srečali onkraj razumsko obarvanega stika. Pomemben pa je občutek o tem in pa predvsem občutek globokega spoštovanja do teh mogočnih bitij. Lahko ga izrazite s priklonom in spremljajočimi občutki.
- Potem dovolite, da se Vaša svetlobna krogla in pa sfera povabljenega bitja med seboj prekrižata na način mandorle, tako da je povabljeno bitje navzoče znotraj Vas, Vi pa znotraj njega.
- Zdaj je nastopil čas občutenja, doživljanja na različnih ravneh, morda tudi čas nemega pogovora. Zavedajte se, da za bitja narave in Zemlje stik z nami, človeškimi bitji ni nič manj pomemben in osrečujoč, kot je za nas dragocen stik z njimi.
Slovenija
Živijo! Hej! Pogumno!
Včeraj smo se ob zaključku večera medsebojnega učenja pri Društvu VITAAA na kratko pogovarjali o kritičnem položaju v Sloveniji in da bi želeli prispevati k njegovi razbistritvi. Izražena je bila želja, da pripravim temu primerno meditacijo.
Meditacija se je v moji predstavnosti pojavila takoj naslednje jutro, danes torej, v obliki osebne identifikacije z državnim grbom in širjenjem tega impulza v prostor. Dokler se ljudje ne bomo enačili z bistvom naše dežele (zapisano je v grbu), ne moremo pričakovati bistvenega izboljšanja:
- Sedi k meditaciji z vzravnano hrbtenico.
- Sediš znotraj Slovenskega grba. Spodnja konica grbovnega ščita je identična s točko tvoje trtice. Občuti!
- Svojo trebušno votlino z vsemi njenimi organi preobrazbe izenači z dvojnim vodni valom na dnu grba. Občuti valovanje življenjskih sil v območju pod prepono!
- Triglav zraste iz vode tako visoko, da se s srednjim vrhom dotakne središča tvojega srčnega centra. Občuti!
- Od vesolja navzdol se skozi območje tvoje glave in grla počasi spušča trikotnik treh zvezd. Občuti!
- Spušča se tako daleč, da se spodnja zvezda v središču tvojega srca izenači z vršičkom Triglava. Občuti božanski spoj neba in zemlje!
- Potem nastalo kvaliteto začni širiti na vse strani skozi slovenski prostor in še naprej čez njegove meje po svetu, v spodbudo so-rojakom, da se prebudijo k svojemu bistvu in k bistvu svoje dežele.
- Nazadnje zavestno stopi iz polja grba in se zahvali.
Predlagam deveto uro zvečer – a je dober vsak drugi čas, za katerega se odločite. Je pa potrebna kolektivna vztrajnost.
Srčen pozdrav od Marka Pogačnika in Društva za sožitje narave, človeka in prostora VITAAA.
18.1.2012
III. Sanje pozabljivca
Predvčerajšnjim sem sanjal preproste sanje. Po mojem občutku zadevajo obdobje, ki je pred nami.
II. Čakanje v blatu
V trenutku prehoda iz starega leta v leto 2012 smo opravili ritual Yijing (I čing) na klasičen način s preštevanjem 49 posušenih rmanovih paličic. Vprašanje se je glasilo, kakšen nasvet nam Knjiga premen daje na pragu leta zaznamovanega z letnico 2012.
Odgovor je zaobjet v znamenju Xu – Čakanje. Več…
I. Na pragu leta 2012
Novoletno pismo
Okrog leta 2012 kroži cela vrsta predstav in strahov. Ne verjamem, da nam leto 2012 lahko prinese neko odločilno razrešitev težav, ki pestijo nas ljudi, naravo in druga bitja na Zemljinem površju. Konec koncev je vse to, kar se pričakuje od leta 2012, utemeljeno zgolj na določenih interpretacijah Majevskega koledarja in ni nujno identično z njegovim dejanskim sporočilom. Več…
Vabljeni k srečevanju in soustvarjanju na forumu:
Veliko lepega sodelovanja in ustvarjalnega veselja!
