Prostor ni samo fizični pojav. Prostor je pred vsem živo večrazsežnostno bitje. Razumska zavest je prostor skrčila na minimum. Kamorkoli se obrneš, naletiš na meje: na omejeno dolžino, širino in višino, na državne meje, na meje znanega, na mejo, ki pamet loči od norosti. Življenje v nas in okrog nas umira, ker ne zdrži več znotraj meja, ki mu jih je določila železna doba s svojo razumsko »mašinerijo«. 

Tisočletja smo že žrtve ene in iste lakote ali žrtve pretiranega izobilja, enakih vojn in krutosti. Pritisk na življenjsko tkivo v nas in okrog nas se gosti. 

Čas je, da odkrijemo umetnost preobrazbe. Preobrazba ni enostavna sprememba, preobrazba vključuje kvantni preskok. Preskok ni možen in prostora ni mogoče preobraziti, če človek ne sodeluje s čustvenimi, elementarnimi in duhovnimi razsežnostmi svojega telesa in pokrajine kot drobca Zemljine celote. 

Civilizacijskega prostora tudi ni moč preobraziti, če se zvesto držimo logike. Linearna pot logike in kvantni preskok preobrazbe sta dve nasprotujoči si počeli. Znanost kot hči razumske logike je venomer razpeta med ustvarjanjem in razdiranjem, kolikor si izmisli uporabnih patentov, toliko razdiralnih orožij načrtuje. 

Umetnost pozna odločilno prednost, če jo zna ozavestiti. Umetnost ni hči logike, ki nadzira svet in ne dovoli bistvene spremembe, umetnost je hči norosti. Umetnost omogoča prevrat zavesti in s tem razgradnjo starega prostora. Umetnost temelji na človekovi sposobnosti ustvarjalne imaginacije, identične z božansko besedo, temeljem ustvarjalnih procesov. 

Novemu prostoru bivanja se ne da vladati, ne more se nadzirati njegovih ustvarjalnih potencialov. Pa tudi potrebno ni, ker novi prostor lahko obstaja le, če je resničen, pravičen in svet. V starem prostoru je manipulacija, brezbrižno dejanje ali površen stik nekaj vsakdanjega. Stari prostor se ne sesuje, če človek nima stika s svojim bistvom. Novi prostor biti niti obstajati ne more, če udeleženci plesa življenja niso povezani navznoter in navzven. 

Novi prostor je že med nami a ga le poredkoma doživimo. Novi prostor bivanja daje dovolj prostora za celovit razvoj vsem rastlinam, ljudem, kamnom, živalim in elementarnim bitjem ker utripa hkrati na različnih ravneh, v različnih navzkrižno med sabo povezanih razsežnostih. Kljub temu je preprost kot je preprosta govorica srca. 

Novi prostor je praznik svobode. Omogoča vzdrževanje miru, čeprav poka od ustvarjalnih napetosti. Novi prostor je celostne narave. Vsakdanje dejanje v njem lahko obstaja le če ima razsežnosti svetega; tudi obratno: duhovno zamišljeno dejanje nima pravega zvena, če ni ozemljeno in posvečeno življenju. 

Novi prostor ni odvisen od sončeve svetlobe, ker ga od znotraj osvetljuje vseprisotna navzočnost stvarnice in prenoviteljice zemeljskega vesolja, imenovane »Modra Gaja«. 

10 

Materialni oklep v novem prostoru ne obstaja več, ker so mineralni delci kamenin v posameznih telesih in pojavih razporejeni v obliki membran, ki prepuščajo svetlobo in navzočnost subtilnih svetov narave in kulture. 

11 

Meje in omejitve zgubijo v novem prostoru svoj pomen, ker se odpre nešteto večdimenzionalnih vrat, ki vodijo v vzporedne svetove in razsežnosti bivanja. 

12 

Novi prostor je sestavljen iz vodoravnih življenjskih polj, katerim je hierarhična delitev tuja. Osnovana so na vrednotah elementarnega srca utripajočega v jedru vsakega bitja kot žarišče miru, medsebojne ljubezni in sožitja. 

13 

Novi prostor je že danes nosilni dejavnik življenja v Zemljinem vesolju, a ga ne moremo dojeti, dokler mu ne posvetimo zavestne pozornosti. 

Kranj, 15. junij 2018, napisano na steno Galerije Prešernovih nagrajencev 

Marko Pogačnik, UNESCOv umetnik za mir