Izhodišča 

Slovenija je na začetku 90-ih let odlično izpeljala osamosvojitev — izstop iz okvirov države, ki je ogrožala našo narodno identiteto in zavirala civilizacijski razvoj. Ustvarila je model politične osamosvojitve, kateremu so bolj ali manj uspešno sledile ostale republike bivše federacije.  

Po dvajsetih letih samostojne države so na planetu Zemlji nastopile takšne okoliščine, da nas Slovence izzivajo, da pričnemo pripravljati »drugo osamosvojitev«. S pojmom »druge osamosvojitve« ni mišljen politični prevrat, temveč proces duhovne, ekonomske, tehnološke in kulturne osamosvojitve v odnosu do dandanes uveljavljene, a vedno bolj razdiralne globalne civilizacije.  

Takšna civilizacijska osamosvojitev bo v naslednjih desetletjih postala nujnost, če hočemo preživeti. Potrebno jo je pripravljati že zdaj na področju dolgoročnih sprememb v ekonomskem razvoju, na področju izobraževanja na vseh stopnjah, v odnosu do kulturnih vrednot, na področju religije, ekologije in predvsem pri vlogi posameznika v družbeni skupnosti. Pravočasna priprava procesa »druge osamosvojitve« bi omogočila Sloveniji, da ne zamudi ciklusa pripravljajočih se planetarnih sprememb; da bi s konsenzom in pravočasno uvedla potrebne pravne in dejanske spremembe v državni strukturi in  družbenem organizmu. 

Še več, Slovenija kot relativno majhna in dobro pregledna država ima vse pogoje za  razvijanje modela civilizacijske osamosvojitve, da bo lahko kasneje večjim in bolj zapletenim državnim skupnostim, pa tudi Evropski uniji, pomagal pri procesih njihove preobrazbe.  

Zakaj je »druga osamosvojitev« potrebna 

Sodobne globalne civilizacije ni mogoče bistveno izboljšati. Zgrajena je na principu dualizma, utemeljenega na silah astrološkega znamenja Rib. Ni sposobna vzdrževati obdobij miru brez peklenskih vojn. Ni sposobna zagotoviti osnovne blaginje ljudem ne da bi polovica človeštva stradala. Gre za iztekajoče se, približno dve tisočletji trajajoče obdobje razvoja civilizacije na Zemlji, ki ga (glede na cikluse 26 tisočletij trajajočega Platonovega leta) navdihuje ozvezdje Rib. Arhitektura obdobja Rib je zgrajena na soočanju nepomirljivih nasprotji.  

Prehod v znamenje Vodnarja, ki se dogaja v tretjem tisočletju, omogoča razvoj povsem drugačne vrste civilizacije: utemeljene na sinergijah, partnerstvu med različnimi svetovi zemeljskega stvarstva in na ustvarjalnem sozvočju med nasprotji.  

Komaj smo izvedeli, da smo sredi globalne ekološke krize, ki lahko dokončno izniči življenje na Zemlji, že smo morali ugotoviti, da dana civilizacija ni sposobna domisliti in uvesti dolgoročnih rešitev. Celo pri minimalnih korakih se komaj da doseči politični dogovor. 

Vzporedno z ustaljenimi praksami reševanja ekoloških problemov bi bilo potrebno razviti alternativna pota, utemeljena na poznavanju večdimenzionalne narave zemeljskega (in vesoljskega) prostora, na komunikaciji z zavestjo Zemlje in na neposrednem sodelovanju z elementarnimi bitji narave. Kar danes znanost obravnava kot ne-obstoječe, hrani v sebi potencial bodočih komunikacij in tehnologij. 

Nemudoma se je potrebno uglasiti s samo-zdravilnimi procesi in preobrazbami, ki jih je inteligenca Zemlje sprožila v zadnjih desetletjih, da bi preprečila zlom življenjskih sistemov »modrega planeta«. Nastaja nov več-razsežnostni prostor, ki bo omogočil nadaljevanje evolucije na Zemlji v okviru povsem novih življenjskih pogojev. Potrebno ga je raziskati in se na osnovi osebnih preobrazb postopno privajati na življenje v novih pogojih hkratne prisotnosti različnih razsežnosti bivanja. 

Moderna civilizacija je razvila izključujoč model dominacije razumske zavesti. Ustvarjalni obseg razumske zavesti na področju znanosti, religije, umetnosti, ekonomije in politike je skoraj do kraja izčrpan. Prihaja do nevarnih stranpoti, pri katerih se je znanost začela ukvarjati z območji bivanja, ki ležijo onkraj njenega logičnega dosega; na primer na področju atomske energije, nano tehnologije in genske manipulacije. Posledice so lahko usodne za obstoj življenja na planetu, saj se omenjeni postopki ne zanimajo za duhovno-etične osnove, ki življenje omogočajo in vzdržujejo.  

Zato je potrebno na novo utemeljiti etični temelj bivanja – se pravi vzpostaviti drugačen temelj mišljenju. Namesto antropocentrično omejene demokracije bo potrebno razviti »pan-demokracijo« kot obliko ustvarjalnega, pravičnega in srečnega sobivanja različnih vrst bitij, ki sestavljamo življenjski mozaik Zemlje in vesolja. Samo na tak način bo v bodoče mogoče zagotoviti pravico do enakopravnega razvoja človeka in vseh drugih bitij, s katerimi delimo življenje na planetu in v vesolju.  

Razvijmo različne modele, kako izstopiti iz ozkih okvirov izključno razumsko naravnane civilizacije, in kako v vsakdanji praksi uveljaviti interakcijo razumskega mišljenja z intuitivnim, celostnim pristopom. 

Človekov odnos do celosti bivajočega, oziroma naša potreba, da se vedno znova povezujemo s svetostjo biti, je človekova neodtujljiva pravica, neodvisna od obstoječih religioznih sistemov. Prvoten je človekov osebni odnos do svetega in osebna pot povezovanja z božanstvom, institucije so drugotnega pomena.  

Medreligijski dialog, ki že nekaj desetletij teče, ni pripeljal nikamor. Ustaljene religije ne odstopajo od svojih dogem. Potrebno bo že mladim ljudem med procesom šolanja omogočiti, da razvijejo osebno občutljivost za nevidne razsežnosti bivanja tako, da bodo lahko oblikovali lasten jezik v odnosu do svetosti življenja oziroma do božanstva. Da bi se človek lahko ponovno povezal s celoto bivajočega in da bi lahko zaživel kot srčno bitje, mu je treba zagotoviti čas in prostor, da se bo lahko posvečal svojemu bistvu in bistvu sveta. Vse drugo bi moralo biti drugotno, tako v šoli kot pri poklicni dejavnosti. 

Živimo na planetu obilja. Zemlja je skozi milijarde let na materialni ravni razvijala biološki prostor, ki s svojo čudovito raznovrstnostjo in večplastnostjo omogoča naravno izobilje in v naslednji fazi na naravnem obilju temelječo rast civilizacij. Pri kontinuiteti življenjskega razvoja na planetu prihaja dandanes do usodnega zloma. Pričakujejo se spopadi za vodne, mineralne in naftne vire. Prostor razvoja na materialni ravni resničnosti postaja ob bistveno povečanem številu prebivalstva na Zemlji pretesen.  

Reševanje finančne krize, ki je z vso dramatiko izbruhnila v drugi polovici leta 2008, je pokazalo, da se dana civilizacija ni sposobna soočiti z resničnimi vzroki krize, temveč se zateka k začasnemu reševanju, ki  gledano na daljši rok ne vodi nikamor. Denimo: namesto, da bi porabo zmanjševala in s tem razbremenjevala življenjski organizem Zemlje, vidi rešitev v ponovnem zagonu trošenja. 

Nujno je, da se človek vrne k svojemu bistvu in začne udejanjati svojo vlogo pri življenju planeta in vesolja. Šele procesu samo-spoznanja lahko sledi proces odkrivanja do zdaj neznanih razsežnosti zemeljskega prostora. Do zdaj neznane razsežnosti zemeljskega prostora pa so dovolj široke, da bodo omogočile celosten razvoj bodoče civilizacije, vključno z njenim gospodarstvom, kulturo in duhovnostjo. 

Kaj storiti? 

Na nek način smo se ponovno znašli ne prelomu iz srednjega veka v renesanso, le da na novi ravni evolucijske spirale. Evropa je takrat postala pretesna, posamezniki so se podali na raziskovanje drugih celin. Nekaj stoletij kasneje je materialna raven zemeljskega prostora poznana do potankosti – a nam hkrati postaja pretesna za bivanje…  

Raziskovanje vesolja je pokazalo, da se izkušnje z odkrivanjem novih celin ne da ponavljati. Na materialni ravni so življenjski pogoji v vesolju skoraj nični. Tam nimamo kaj iskati. Pač pa si vedno več sodobnikov deli izkušnjo drugih razsežnosti Zemlje. Tja je treba usmeriti naše raziskovalne ladje. Ne navzven, temveč navznoter. Predvsem imam v mislih sfero zemljine zavesti in kombinacijo vidnih (materialnih) in nevidnih (eteričnih, vitalno-energijskih, čustvenih, duhovnih) razsežnosti prostora. 

  1. Potrebno je razvijati vse možne oblike etično utemeljene raziskovalne in izobraževalne  dejavnosti v okviru tako imenovane. »nove paradigme« oziroma »alternativnih znanosti« in »duhovnih gibanj«. 
  1. Ustanoviti je potrebno »Delovno skupino za drugo osamosvojitev«, ki bo koordinirala predvidene ustvarjalnosti in se čim prej vzpostavila kot fundacija, kar ji bo omogočilo javno delovanje. 
  1. »Delovna skupina« naj razvije načine, kako povezati posameznike in skupine, ki se že ukvarjajo z alternativnimi, odprtimi oblikami ustvarjalnosti, bodisi na področju celostnega kmetijstva, zdravilstva, tehnologije, šolstva,  kulture… 
  1. Potrebno je narediti katalog skupin, omrežij in raziskovalcev, ki se na področju Slovenije na ozemljen in pristen način ukvarjajo z zgoraj naštetimi temami in seznanjati javnost z njihovim delovanjem. 
  1. Zagotoviti je treba nadaljnji razvoj geomantičnih in drugih projektov, ki zagotavljajo relativno vitalno-energijsko avtonomnost celovitega slovenskega prostora. Ta slovenskemu prostoru omogoča relativno neodvisnost od stresov, ki bodo verjetno še močneje pretresali globalni prostor Zemlje in civilizacije. 
  1. Potrebno je prepoznati slovenski prostor kot večdimenzionalni prostor s »svetimi kraji« kot kraji vitalno-energijskih in duhovnih potencialov, ki bodo v bodočnosti predstavljali temelj razvoja. 
  1. Pomembno bi bilo razviti usklajene in ritmično ponavljajoče se meditacije, s pomočjo katerih bi sčasoma nastalo enotno energijsko, čustveno in duhovno polje, ki bi omogočalo miren in uspešen tok preobrazbe in bi ljudi navdihovalo z zaupanjem in vero v življenje.  

Tri zaključne misli 

  • Lahko razvijamo še tako dobre zamisli in projekte za »drugo osamosvojitev Slovenije«, če nismo v njih navzoči z vsem svojim osebnim in hkrati skupnostno naravnanim bitjem, potem ti ne morejo imeti bistvenega pomena za prihodnost.  
  • Odločilna je vzročna raven bivanja in vesolja, ki praviloma niha onkraj razumske presoje. Inteligenca srca, intuicija in občutek za življenjsko resničnost zagotavljajo, da se ne bomo izgubili med neštetimi pojavi posledične ravni na področju politike, sociale, ekonomije itd. 
  • Zavestna odločitev za spremembe, odgovorna etična drža in odprtost srca so pogoji za uspešno »drugo osamosvojitev Slovenije«. 

V Šempasu, 25. novembra 2008                                         Marko Pogačnik