Maj – Junij 2013

Človeku niti na misel ne pride, da bi se primerjal z rastlino. Saj je vendar osnovna značilnost rastlin, da ne tekajo okrog, ampak so vedno zakoreninjene v Zemlji. Sebe kvečjemu primerjamo z živalmi, prav tako sposobnimi prostega gibanja.

Vendar gibljivost človeškega telesa nebi smela obveljati kot edini kriterij sorodnosti. Smemo se primerjati z drevesi, ki prav tako segajo skozi tri svetove podobno kot človeška bitja. Tako kot smo mi zakoreninjeni v arhetipski zavesti (podzavesti) vsega bivajočega, tako so drevesa zakoreninjena v Zemlji. Tako kot naše telo raste v prostor materialne resničnosti, tako se tudi drevesno deblo trdno postavlja v okolje. Naš duhovni svet zgoraj je podoben drevesni krošnji z dehtečimi cvetovi.

Tak način primerjave z rastlino je smiseln, a nezadosten. Menim da je bolj kot zunanja podobnost z rastlinami pomembno, kako se človek počuti znotraj. Alternativa je naslednja: ali se lahko občutimo kot bitje, ki je zraslo iz Zemlje, ali pa prevladuje naša navezanost na vesoljski izvor človeškega rodu?

Glede na to, kako se človeški rod vede do življenjskih svetov Zemlje in do Gaje same, je očitno, da v nas prevladuje prepričanje, da nismo del Gaje in njenega vitalno-energijskega, sploh pa ne duhovnega telesa. Vedemo se tako, kot da nismo soodgovorni za zdravje in srečo vseh bitij, temveč, da tu na Zemlji začasno prebivamo.

Izkušnja našega rastlinskega vidika omogoča, da se doživimo kot bitje Zemlje, kot del njenega telesa in duha. Tega občutka nas je strah, ker menimo, da bomo izgubili svobodo duhovnih bitij, če se bomo preveč povezali z Zemljo. Tak strah je odveč, saj je Zemlja sama izraz visoke stopnje duhovnosti, le zlonamerne projekcije preteklih dob so jo potisnile v vlogo pol-avtomatične generatorke ugodnih življenjskih pogojev za naš razvoj.

Občutek, da smo (tudi) bitja Zemlje, v vsakem trenutku zakoreninjena v njenem duhovnem in energijskem jedru, prinaša čudovit mir, pa stabilnost bivanju in ustvarjanju. Namen meditacije meseca je utrditi v nas rastlinski vidik našega bitja, tisti vidik, ki nam v veliki meri omogoča utelešeno življenje.

Stika s svojim lastnim rastlinskim bistvom se ne da doživeti ločeno od stika z bistvom rastlin. Zato ima meditacija dva obraza. Eden je obrnjen k stiku z rastlinami in se dogaja zunaj, v rastlinskem svetu ali doma v imaginarnem stiku z znano rastlino. Drugi vidik meditacije je namenjen izkušnji rastline v sebi. Oba pa se lahko med sabo poljubno povezujeta.

 

  • Pot k bistvu posameznih rastlin vodi skozi prostor za našim hrbtom. Govorimo o človekovem vzročnem telesu. Tako imenujemo telo duše v obdobju njenega utelešenja. Egipčani so mu rekli »Ka« (kavzalno telo). Bistvo rastline biva v nas tako globoko, da se ga najlažje doseže po poti vzročnega telesa, lociranega vzdolž našega hrbta.
  • Pred Vami je rastlina, grm, cvetlica ali drevo. Sklonite se k njej, če je rastlina majhna, in si jo ljubeče oglejte. Potem se odpravite s svojo pozornostjo čez rame na območje za hrbtom, najbolje na višino srca. Bodite nekaj časa s svojo pozornostjo tam osredinjeni.
  • Potem se s svojo pozornostjo spustite še niže, v zemljo, in se približajte srčiki rastline. Ta se nahaja med njenimi koreninami, pod steblom, v zemlji.
  • Od tod se dvignite navzgor v prostor rastline in ga doživljajte. Zavedajte se, da se nahajate znotraj rastlinskega telesa. Raziskujte njegove razsežnosti in se jih veselite. Iščite pogovora z bistvom dane rastline.
  • Na tak način se lahko približate različnim vrstam rastlin, spoznavate njihovo naravo in njihove darove življenju.
  • Naslednja stopnja je ta, da izkušnjo notranjega sveta rastlin prenesete v notranjost lastnega telesa in spoznavate rastlinski vidik samega sebe, tisti vidik, ki nas neposredno povezuje z materjo in ljubico življenja.
  • Pri tem sta pomembni dve njegovi razsežnosti. (1) Za hrbtenico poteka v jedru Zemlje zakoreninjen kanal, podoben drevesu znotraj nas. (2) Zadaj za dnom grodnice se nahaja naše elementarno središče: od tod se dvignemo skozi srčni prostor do grla, od koder se odpremo (organskemu) svetu pred nami.

 

Marko Pogačnik

20.5.2013