20.4. – 20.5. 2020

 

Sveti kraji Zemlje, ki so bili do nedavnega preobteženi z navalom turistov ali romarjev zdaj uživajo mir in čas za prenovo. To je dobro. Ampak kraji pogrešajo navzočnost človeka, saj je človeška ustvarjalnost medtem postala integralni del življenjskega diha na planetu. Brez rastlin, živali in elementarnih bitij bi bila Zemlja puščoben planet, ob odsotnosti ljubeče človeške zavesti pa Gaja nebi imela pregleda nad svojim utelešenim stvarstvom in nebi mogla predvideti njegovega nadaljnjega razvoja.

Druga plat te zgodbe je bolj žalostna. Ob kolektivnem zaprtju v karanteni človeški rod zgublja svojo ozemljitev. Posledično življenjska vez med Gajo in človekom drsi v nevarnost usodne izgube.

  1. Ker obstaja prepričanje, da lahko okužbo z virusom covid preprečimo, če se vzdržimo obiskovanja krajev prežetih z lepoto in modrostjo Gaje, tja telesno ne moremo.
  2. V sebi pa nosimo sposobnost imaginacije, zato vztrajamo v prepričanju, da smo lahko navzoči na vsakem kraju, ki smo ga v življenju doživeli, čeprav sedimo doma v karanteni.
  3. Odloči se, da boš vsak dan obiskal/a vsaj en kraj po svoji izbiri. Bodi tam navzoč/a s srcem, s svojo zavestjo in subtilnim telesom.
  4. Ozemlji se tam in poslušaj, kaj ti kraj in njegova bitja povedo.
  5. Morda je najbolje, da določiš uro, ko boš vsak dan izvajal/a vajo, da ne pozabiš, kaj je treba vsak dan storiti, da preprečimo človeško izgubo stika s pretoki življenja.

Da bi prikrili dejstvo, da starega prostora, v katerem smo do nedavnega prebivali, ni več, nas skušajo samooklicani načrtovalci civilizacije »rešiti« v virtualne prostore narejene na naših računalnikih (trenutno s pomočjo karantene). Zato se moramo potruditi, da v danih okoliščinah ostanemo ozemljeni v novem prostoru, ki je zdaj večrazsežnostne narave in se zato da vanj vstopiti s pomočjo imaginacije (telepatsko).

 

Pismo kot dodatek k meditaciji meseca, ker jo bistveno dopolnjuje:

 

Dragi Marko, ena misel me je prešinila, kot odziv na meditacijo meseca:

Pozdravljam nujno potrebno delo, da obiskujemo svete kraje v imaginaciji, želim si samo dodati misel, da se mi zdi po svoje tudi fino, da tja ne moremo fizično, saj so ti kraji končno postali dostopni za domačine, za tiste, ki so bili poklicani, da postanejo njihovi ‘svečeniki’ in če se vsaj par posameznikov med njimi prebudi je to naše največje upanje, kajti oni so najboljši varuhi in priče in sokreatorji izrazov Zemljine zavesti  teh krajev. Tisti, ki vsako noč poravnajo svoja telesa z Zemljo in komunicirajo z njo s svojimi  točkami zavesti (čakrami).

Vsako noč, ko svojo hrbtenico povrnemo v horizontalno lego živalskih teles, se vračamo nazaj v intimno povezavo z izžarevanji krajev. Živali tega niso izgubile, mi pa čez dan, ko čakre odlepimo od Zemlje vedno znova pozabimo.

 

Tako lepo bi bilo, če bi ljudje izkoristili karanteno in v svoji občini obiskali, morda celo poiskali svete kraje, se zavestno povezali  z njimi in se jim ponudili v služenje. Delo posameznikov na lokalni ravni, fizični, energijski in duhovni se mi zdi, bi najbolje pokrpalo našo pretrgano vez z Gajo. In jo poglobilo.

Čas je, da pridemo domov, vase in v kraje, ki smo jih izbrali za naš dom. Naj bo čas korone naše Kronanje.

Vse dobro,

Neja Meta Rojc