Kočevskirog2Ni slučaj, da je bilo širno področje današnjega Kočevja do poznega srednjega veka skoraj povsem neposeljeno. Moč prvinskih sil, ki jo je dandanes morda čutiti le še v pragozdu z imenom Krokar, je na kočevskem tolikšna, da bi se ji človek moral dosledno izogibati.

Postopno zatiranje elementarne moči tega prostora se je začelo z načrtno kolonizacijo. Grofje Ortenburški so v 14. stoletju pripeljali na Kočevsko nemško govoreče priseljence. Njihovo ohranjeno izročilo potrjuje, da so na občutljiv način kultivirali deželo silnih gozdov. Zlom je nastal s pogodbo med italijanskimi fašisti in nemškimi nacisti, da slednji umaknejo »Nemce« – mišljeni so bili kočevarski staroselci – iz italijanske okupacijske cone. Po vojni izpraznjeno deželo je potem zasedla jugoslovanska vojska in njeno mirno gozdno okolje spremenila v množično morišče in po drugi strani v skrito trdnjavo. Pot navzdol je poglobil dnevni kop črnega premoga tik ob Kočevju in seveda pozaba izjemne vrednosti tega prostora za našo deželo.

Tudi zame je bilo Kočevje zmešan kraj, katerega sem se najrajši ogibal, dokler se nisem začel poglabljati v prostor vzdolž zgornjega toka Kolpe, o katerem sem pisal v enem prejšnjih člankov. Takrat sem na svoje presenečenje odkril, da se prvinske sile, izvirajoče vzdolž Kolpe, rodijo v podzemlju Kočevja. Kočevski prostor med Goteniško goro na zahodu in Rogom na vzhodu ima v trebuhu nek vitalno-energijski sistem, ki po eni strani napaja Slovenijo, po drugi pa najde svoj izraz v konstelaciji energijskih žarišč vzdolž zgornje Kolpe. Slednji se nahajajo v dolini, kočevska pokrajina pa se razteza na visokem platoju nad njimi.

Značilno je, da reka Rinža, tipična kraška ponikalnica, vijugajoč se skozi Kočevje, kmalu za tem ponikne in priteče na dan eno nadstropje niže, v jami Bilpi tik ob Kolpi.

Mesto se je prvotno naselilo severneje, na območju današnjega Mahovnika. Potem, ko je bilo uničeno ob turških vpadih, je rimsko-nemški cesar Friderik III. ukazal Kočevje umestiti v okuk Rinže, ki se ga je s prekopom dalo spremeniti v otok in ga obdati z obzidjem. Na ta način pa je mesto poseglo v najbolj občutljivo točko kočevskega prostora, kjer se nahaja njegov srčni center. Kraj je bil dodatno prizadet po vojni, ko so se rušili spomeniki fevdalne dobe in je mesto zmedeno obtičalo pred nikdar rešenim vprašanjem o svoji pravi identiteti.

Če hočemo o njej izvedeti kaj več, se je treba posvetovati z bitji in spominom reke Rinže, ki na mestu današnjega Kočevja oblikuje dvojni zavoj podoben osmici. Ker je reka zajezena in izvezena z lokvanji, se je sčasoma razvila v vodno svetišče, ki ga žal komaj kdo opazi.

rinza 01Prvo kar sem izvedel od rusalk, elementarnih bitij reke, je njihova zaljubljenost v široko goro, ki na zahodu zaokroža kočevski prostor in se danes imenuje Stojna. Nekdaj jo je kronal grad Celjskih grofov, imenovan Fridrihštain, znan po tragediji Veronike Deseniške.

Na ta način se pozornost od reke preusmeri h gori, ki uteleša ognjeni element, in s tem dopolnjuje vodno kraljestvo Rinže. V gori zaznam množico ognjenih bitij, podobnih rozetam na pročelju gotskih katedral. Njihova širna zaokrožena svetlobna telesa se iskrijo v vseh mogočih barvnih odtenkih. Druga posebnost Stojne gore je kozmični žarek, ki prodira skozi goro in se nazadnje s svojim sporočilom dotakne širnega podzemnega jezera – njegove vode priderejo na dan spodaj ob Kolpi, med drugim v Kostelu.

Ko se žarek, spleten iz resonanc različnih zvezd in ozvezdij, dotakne podzemnega jezera, sproži krožno valovanje, ki se širi skozi podzemlje Slovenije. Če hočemo več izvedeti o tem, kaj je namen sodelovanja med kozmičnim ognjem in vodo kraškega podzemlja, se moramo odpraviti k Rožnemu studencu. Studenec priteče izpod Stojne gore severno od Kočevja in se izliva v Rinžo.

Ko pridem k Rožnemu studencu mi nasproti priteče skupina škratov, ne večjih od človeškega palca. Tožijo mi, da pogrešajo obrede, katerih so se udeleževali v davnih časih. Če prav razumem kraj, so se tu praznovali rituali poroke med vodo in ognjem pa med ženskim in moškim počelom.

Vendar so rituali drugotni. Prvobitni pomen prostora se mi pokaže v obliki ogromnega okvira zašiljenih vrat, kakršna poznamo pri portalih gotskih stavb. Portal sega s svojim črnim okvirom čez cel kočevski prostor. Se ritmično odpira in zapira kot da bi hotel opozoriti na dejstvo, da tu obstajajo vrata, skozi katera se da vstopiti v neko razsežnost, na katero človek niti ne pomisli, če se znajde v Kočevju.

Intuicija mi pravi, da bi bilo potrebno iti pogledat na drugo stran Kočevja, da bi lahko izvedeli kam črno obrobljena vrata vodijo. Tam na drugi strani leži globoko jezero, ki je nastalo po tem, ko je bil opuščen rudnik rjavega premoga. Jamo nekdanjega dnevnega kopa je zalila podtalnica in levo lice Kočevja spremenila v široko, globoko in lepo zaokroženo jezero.

Premog je organska kamenina. Zato smemo pričakovati, da voda jezera vsebuje informacije, ki jih je prej hranil davni pragozd, ki je medtem zoglenel v premog. Obstaja celo prednost. Voda ume sporočila komunicirati navzven, medtem ko jih plasti premoga zadržujejo navznoter.

Če se jezeru približam in dovolim, da voda spregovori v meni, občutim, da kočevskega prostora ne gre jemati na lahko. Izvem da niha v resonanci z silnimi angeli Zemlje, ki jih mitsko izročilo opisuje kot zmaje. Njihova vloga je zanihati litosfero Zemlje – njeno mineralno skorjo – do take mere, da se začne drobiti v tiste skrivnostne delce, ki so jih stari Grki imenovali atome. Pomen širšega prostora Kočevja vidim v tem, da pozna postopek, kako kreativno in hkrati rušilno silo zemeljskih prasil preobraziti v življenje spodbujajoče moči.

kocevje
Skrivnost Kočevja: kako se rojeva življenje

Logično bi se dal ta postopek opisati tako, da je prvinske sile – zmajeve sile – treba preobraziti v mikro-postavo in jih kot take vpeti v strukturo atoma. Zdaj je njihov rušilni naboj nevtraliziran, njihova moč pa ni okrnjena. Tako atomska sila postane temelj vseh oblik utelešenega življenja in gonilna sila razvoja.

V tem smislu poznam Kočevje kot enega redkih krajev, kjer se opisani procesi, potekajoči v ozadju življenja, dogajajo z vso močjo in vztrajnostjo – ne glede na to, ali se trenutni prebivalci te regije za to zanimajo ali ne, ali rojevanje utelešenega življenja podpirajo ali pa jih malo briga.

Kočevski sistem nastajanja življenja vidim kot ogromen polžasto zaokrožen prostor, znotraj katerega se valijo krogle, ki simbolizirajo prasile Zemlje. Okrog tega polžastega »krogličnega ležaja« stoje v atmosferi prostora visoka vilinska bitja, držeč pokonci raznobarvne mavrične membrane. Zdijo se kot rojenice, ki z menjavo barv določajo namen posameznih »atomov življenja«, ki se tu rojevajo.

Glede na slovenski prostor, Kočevje v svoji primarni vlogi ni osamljeno. Gozdni, komajda poseljeni pas, se od tod razteza proti zahodu čez Javornik, Hrušico, Trnovski gozd, do Banjšic in naprej proti Reziji. Kot ognjena hrbtenica Slovenije poteka ta, s prvinskim življenjem nabiti pas, vzporedno z Savo kot vodno hrbtenico slovenskega prostora – a varno oddaljen, v njenem zaledju.

– Marko Pogačnik