Kamnik je bil v visokem srednjem veku tako pomembno mesto, da se je ponašal tudi z grškim imenom Lithopolis – »mesto s kamnom«.
Valvasor uporablja nemško inačico »Steyn«. Kamen’k bi bil pravi prevod. Pred Ljubljano je Kamen’k igral vlogo glavnega mesta večine ozemlja, dandanes imenovanega Slovenija. Takrat so mu vladali močni grofje Andechs-Meranci.
Ali v Kamniku res obstaja tako mogočen kamen, da je tedanje glavno mesto po njem dobilo ime? Verjetno se ime nanaša na »Mali kamen« stoječ sredi doline Kamniške Bistrice. Na drugem bregu reke, bistre kot kristal, stoji še »Veliki kamen«. Na prvem se vidi ruševine Malega, na drugem pa Gornjega gradu. Oba sta se sesula ob potresu leta 1511, ko je zvezda Kamen’ka že zahajala.
Sesulo se je, kar dandanes nima nobenega pomena več. Pač pa je na Malem kamnu sredi Kamnika obstala trinadstropna romanska kapela nekdanjega gradu. Stoji še danes, ker uteleša bistvo tega kraja in ni smela izginiti. Celo obiskati se jo da. Spodnje nadstropje je v obliki kripte vsekano v kamen. Ozko stopnišče, podobno grlenemu kanalu, se iz drugega vzpenja v tretje nadstropje. Kolikor je spodnje nadstropje povezano z Gajo in jedrom Zemlje, toliko se zgornje dotika zvezdnih sil in teles. Na mestnem grbu so sile Gaje predstavljene z dvema zmajema spodaj, vesoljne sile tretjega nadstropja pa z Luninim krajcem in bleščečo zvezdo zgoraj. 
(slika levo: grb Kamnika s trojstvom: zmaji podzemlja, vilinska kraljica srednjega sveta in nebesna telesa zgoraj.)
Srednje nadstropje je problematično. Obteženo je z iznakaženim mitom o Veroniki, skopuški graščakinji, ki naj bi sedela na skrinjah polnih zlata. To je nedvomno laž, s katero se skuša prikriti resnično dragocenost »Malega kamna«. Na kamniškem grbu je srednje nadstropje čudežne kapele predstavljeno kot zlato in okronano vilinsko bitje s kačjim repom.
Tradicija vilinsko kraljico Kamen’ka imenuje »Veronika«, kar slišim kot skrivalnico imena »Faronika«, s katerim slovensko izročilo poimenuje dušo Zemlje. Kot riba velikanka nosi svet na svojem hrbtu. Sumim, da je bil ribji rep vilinske kraljice spremenjen v kačji rep, podobno kot je »F« postal »V«. To si upam trditi, ker mit o nastanku Kamnika govori o jezeru na severni strani »Malega kamna«. Če je govora o jezeru, je ribji rep vilinske kraljice Kamnika smiseln.
Geologi sicer zanikajo možnost, da bi tod jezero lahko obstajalo. Oni se seveda sklicujejo na današnje materializirano telo Zemlje. Mitsko izročilo pa pogosto govori o drugih utelešenjih prostora in časa, ki so jim vladale drugačne zakonitosti. Dejansko se sredi Kamnika boči podolžno rebro iz konglomerata, ki mesto deli na dva dela, da je treba zmeraj »preplezati« tisto rebro, da se pride iz starega dela mesta v mlajšega, imenovanega Šutna. Rebro se naslanja na Mali kamen. Med Malim in Velikim kamnom pregrade ni (več), ker tam teče Bistrica, da bi se niže dol, skupaj z Ljubljanico, pridružila Savi.
Da je tudi tukaj obstajala pregrada in za njo jezero vem, ker sem videl med »kamnoma« zlat most, ki je bil v določeni dobi »prežagan«. Tudi se je ob drugi priložnosti tja postavilo vilinsko bitje in je s krili ponazorilo pregrado, kar bi pomenilo, da je jezero obstajalo v dobi elementarne (vilinske) civilizacije Zemlje. Voda, zadržana na tem mestu je bila potrebna, da bi duši Zemlje omogočila tam vzdrževati svoje močno žarišče, posvečeno ravnotežju širšega prostora. Točka Gajine navzočnosti je bila nujna za popolno delovanje energijskega sistema, ki poleg Kamnika, Gornjih Stranj in Komende vključuje tudi Šmarno goro, in pa Crngrob in Škofjo Loko na drugi strani Ljubljanske kotline.
Vilinska kraljica, imenovana »Veronika«, je simbol Gajinega žarišča, nahajajočega se sredi nekdanjega jezera. Trojna kapela, ki predstavlja tri nivoje vilinskega sveta; podzemlje, pa srednji in zgornji svet, je njeno kasnejše pribežališče, ko je jezero že odteklo. Umetelna trinadstropna stavba je omogočila prenos njenih funkcij na Mali kamen.
Dandanes, v dobi, ko je odločilen element zavesti, je moč ta najpomembnejši moment Kamnika ponovno oživiti, brez da bi bili odvisni od jezera ali od opisane kapele. Da se mu dati ustrezen prostor v zavesti prebivalcev domače dežele in v sodelovanju z elementarnim vilinskim svetom.
Vitalno-energijski sistem Kamnika je tako širen in globok, da presega območje samega mesta. Najprej naj omenim Komendo, ležečo jugo-zahodno od Kamnika. Ime je ostalo od templjarske skupnosti iz visokega srednjega veka, imenovane »komenda«. Vešči srednjeveške geomantije, so templjarji vedeli, kje je najpomembnejši kraj na Kranjskem, ki je hkrati tudi glavno mesto dežele. Na njihovo navzočnost ne spominja le ime kraja, temveč tudi malteški križi, naslikani po robu zvonika. Po nasilnem uničenju Templjarskega reda so namreč njihove komende dobili v last Malteški vitezi.
Domnevam, da je Plečnik postavil sredi dvorišča tisti star kamen z izklesanim likom Ribe Faronike, ko je preurejal dvorišče nekdanje komende. Silna riba, podobna delfinu, je postavljena tako, da tridelni rep dviga kvišku, kot da je njena krona. S tem je visoki plato, na robu Ljubljanske kotline, na katerega je bila postavljena komenda, označen kot kraj stika z dušo Zemlje in trojno Boginjo zemeljskega vesolja. Kamnu nasproti stojita dve prastari lipi in Faroniki dajeta upanje, da voda ni odtekla za zmeraj in da je v človeški duši še spomin na ljubezen do Matere vsega bivajočega.
Kolikor je za krajinsko teraso Komende pomemben stik z notranjostjo Zemlje, toliko je za stožec Zgornjih Stranj značilen stik z nebesnimi razsežnostmi. V tem se zrcali kompozicija trojne kapele na Malem kamnu. Komenda je v resonanci z njeno kripto, Stranje pa z zgornjim nadstropjem. »Kamniško jezero« na sredi med njima, s svojim ravnotežnostnim sistemom, odgovarja srednjemu nadstropju kapele.
Stranje so strm krajinski stožec tik nad Kamniško Bistrico. Na vrhu je sedla velikanska cerkev. Na srečo stik z vesoljem ni odvisen od vrha stožca, temveč od jezera, ležečega pod njim, globoko v notranjosti Zemlje. V temi podzemnega jezera odsevajo zvezde Sofije, matere vesolja. Tam je tudi shranjen spomin na vilinsko kvaliteto prostora med Alpami, Jadranom in Panonsko nižino. Stisnjen je v tenko plast spomina, ki lebdi med stožcem Stranj in podzemnim jezerom. Tretjo pomembno plast tega prostora je moč zaznati nad stožcem s cerkvijo, v obliki kroga živalskih prednikov, navadno imenovanega »zodiak«.
Nazadnje je treba omeniti, da je trojstvo Komende, Kamnika in Stranj le ena od dveh opornih točk širnega energijsko-zavestnega sistema Ljubljanske kotline. Gre za nekakšno vertikalno membrano vodne kvalitete, razpeto nad Savo med Kamnikom in Škofjo Loko. Omogoča, da se ideje stvarjenja, ki se od treh zvezd nad Triglavom spuščajo v slovenski prostor, lahko prevajajo v konkretne oblike življenjske popolnosti.
– Marko Pogačnik