Rubrika Gostujoče pero, Delo, petek, 6.12. 2013
Marko Pogačnik, svobodni umetnik
Ne da se zanikati, da se z našim domačim planetom nekaj dramatičnega dogaja. Nedavno je mega-tajfun razdejal Filipine, takoj za tem je sledilo 80 vrtinčastih viharjev v osrednjih predelih ZDA in uničujoča nevihta na Sardiniji. Priča smo stopnjevanju posledic podnebnih sprememb. Ali naj obupamo nad našim bivanjem na Zemlji? Drugega planeta, kjer bi se lahko naselili, še nismo našli…
Kaj pa če Zemlje prav ne razumemo? Vedno več dokazov obstaja, da Zemlja ni zgolj dom življenja, tako imenovana biosfera, temveč tudi gigantski računalnik. Francoski filozof in teolog Theillard de Chardin je zanj izumil ime »noosfera« – grško, »sfera zavesti«. Potem, ko smo odkrili kakšne fantastične sposobnosti spomina ima drobec kamenine kot je silicij (omogoča delovanje računalnika na katerem zdajle pišem), se znanost začenja resno ukvarjati z noosfero Zemlje. Že nekaj časa vemo, da ima kapljica vode večjo sposobnost spominjanja od okruška silicija – kaj pa bi potem rekli za oceane, za te »gore« narejene iz vode?
Pravim »gore vode« zato, ker si oceane lahko predstavljamo kot širna gorovja, če jih obrnemo okrog. Dejstvo je, da je »vodno gorovje« Tihega oceana tako »visoko« kot najvišje gore Tibeta. Trdim, da ravnotežje Zemlje temelji na ravnotežju kristalnih gora kot so Alpe ali Himalaja in na »vodnih gorah«, segajočih v globine oceanov. Kako silni so potenciali Zemlje kot žarišča zavesti si lahko mislimo, če kristalni strukturi gora prištejemo vse kaplje oceanov. Da bi označili Zemljo kot bitje zavesti, se navadno uporablja grško ime za boginjo Zemlje, Gaja.
Težave se začno s tem, da sodobni človek ne pozna Zemlje drugače kot skladišča vsega dobrega, katerega sme po mili volji izkoriščati ali celo ropati. Vzroki za tragedijo, ki se nam dogaja, so še bolj očitni, če pomislimo, da nas milijarde živi znotraj noosfere Gaje, a nam še na misel ne pade, da bi s to silno zavestjo, ki ji rečemo Zemlja, stopili v dialog. Lahko bi začeli z njo zavestno sodelovati, namesto da mlatimo po svoje, precej egocentrično in z očitno katastrofalnimi posledicami.
Davne kulture, nekatere še dandanes žive, so poznale ritualne oblike jezika, s katerim so vzdrževale dialog z Gajo, materjo življenja. Namesto, da si belimo glave s političnimi razpravami o rešitvi ekološke krize, bi morali raziskati možnosti, kako razviti pogovor z bitjem Zemlje in na njem temelječe sodelovanje. Po moji izkušnji je Zemlja že pred časom razvila natančno strategijo, kako se izviti iz klešč ekološkega zloma in jo dan za dnem uresničuje. Pot sprememb bi bila za nas veliko manj boleča, če bi bil človeški rod pripravljen sodelovati.
Njena strategija po mojih izkušnjah temelji na aktiviranju nam neznanih prostorskih razsežnosti, obstoječih vzporedno z našo vsakdanjo resničnostjo. Te so potencialno navzoče v gubah Zemljine zavesti. Nekateri fiziki, kot je pokojni Burkhard Heim, so na osnovi matematike in fizikalnih poskusov razvili modele večdimenzionalnega prostora, ki dajo vedeti, da je naša vsakdanja resničnost le ena od možnih časovno-prostorskih razsežnosti Zemlje. Preprosto povedano, Gaja nam in vsem drugim bitjem lahko ponudi povsem nove možnosti bivanja na Zemlji, pač nekoliko drugačne od teh, ki jih dandanes poznamo in za katere menimo, da so edine mogoče. V pogojih razširjenega večplastnega prostora bi se dale razrešiti tudi zmešnjave, ki smo jih medtem v »naši realnosti« povzročili.
Jasno je, da je takšna rešitev sprejemljiva samo ob zavesti, da ne živimo sredi trdne realnosti – takšno smo si naredili sami s svojimi pretirano razumskimi predstavami – temveč sredi določenega vzorca zavesti, ki je spremenljiv. Materije je na Zemlji zanemarljivo malo, trdijo znanstveniki. Kot pri sliki na računalniškem zaslonu, imamo opraviti predvsem z sosledjem arhetipskih vzorcev. Ti vzorci pa so spremenljivi, vendar le pod pogojem, da spremembe nastajajo v sodelovanju z zavestno sfero Gaje in z njenimi »elementarnimi bitji«. S pojmom elementarnih bitij označujemo celice Gajine zavesti, delujoče pri krmiljenju življenjskih procesov v naravi, pa tudi vrtince njene zavesti, delujoče pri usklajevanju človeške kulture z voljo in namenom Zemljine celote – kolikor jim to seveda dovolimo.
Kaj lahko po tem takem storimo, da bi se rušilni trend podnebnih sprememb lahko izkazal kot odlična možnost nadaljnjega razvoja človeštva, Zemlje in vseh njenih bitij? Rešitev se najde tam, kjer so stvari najbolj zapletene. V našem primeru je to Pacifik. Ne mislim samo na omenjeni mega-tajfun, temveč predvsem na ranjeno zver, imenovano »Fukušima«. Po dveh letih reaktor poškodovane atomske centrale na Japonskem še vedno gori. Zaenkrat se nevarnost, ki po internetnih ocenah odtehta nekaj tisoč hirošimskih bomb, še lahko utiša s tem, da se reaktor poliva z ogromnimi količinami vode iz Tihega oceana…
V tej zvezi je potrebno omeniti ravnotežje med Atlantikom in Pacifikom, oceanoma, ki se nahajata vsak na eni strani zemeljske krogle. Njuni vlogi sta deljeni. Pacifik je Magellan, ki ga je prvi preplul, imenoval »Tihi ocean« ker se je čudil njegovi mirni naravi. Ime ni slučajno. Mirna narava oceana je skladna z vlogo, ki jo Pacifik igra v okvirih Zemljine zavestne sfere. Njegova širna inteligenca skrbi za to, da bi bilo življenje na površini Zemlje povezano z svojimi vzročnimi koreninami, torej s sposobnostjo Gaje, da življenje neprestano prenavlja in omogoča. Atlantik je temu nasprotno dobil ime po Atlantih, velikanih iz grške mitologije, s čimer je označena njegova aktivna in bolj navzven obrnjena vloga pri spodbujanju življenjskih procesov zdaj in tukaj.
Vemo, da je človeški organizem večinoma (80%) sestavljen iz vode. Naše vodno telo, ta ocean znotraj nas, je osnova človekove čuteče, čustveno prepojene narave. Njena srčna kvaliteta je pri sodobnem človeku večinoma zasenčena s prevlado površnega razuma, ki nam ne dovoli, da bi se lahko izrazili kot ljubeča in resnici posvečena bitja. Ocean vode v nas po tem takem ni nič manj ogrožen od Pacifika. Težaven trenutni položaj na vzhodnih obalah Tihega oceana je natančno ogledalo tega, kar se dogaja v vodnem telesu današnjega človeka. Zgubili smo stik s samim sabo in posledično z bistvom Zemlje kot širne zavesti, ustvarjalke življenja in naše potencialne učiteljice na poti uresničenja kulture.
Rešitev vidim v tem, da se vedno več posameznikov in skupin odreče svoje izključne vezanosti na logistiko razumskega sveta in del svoje pozornosti posveti tišini svoje notranje biti, Tihemu oceanu v svoji notranjosti. Kakšnih poti ali tehnik se pri tem poslužujemo ni najbolj pomembno. Ponudba je dandanes pestra od razne vrste meditacij do joge, molitve; celo telesne vaje Gaia Touch (Dotik Gaje) obstajajo. To bi bila pot, kako se da znotraj sebe podpreti zdravje Tihega oceana.
Nič manj pomembno ni, najti svoj način kako – mimo in povrh vseh obveznosti, ki nam jih nalaga razumsko urejena družba – najdemo svoj način praktičnega delovanja pri vzpostavljanju prečiščenih odnosov med ljudmi, alternativnih praks v ekonomiji, pri stiku z naravo, svobodnem ustvarjanju, pri širjenju ekoloških pobud itd. To bi bil način, kako podpreti tisti vidik Zemljinega zdravja, simboliziranega z vlogo Atlantika. Vse te navidez obrobne samoiniciativne prakse omogočajo nastanek neke nove, celovite in z bistvom domačega planeta usklajene kulture. Zanjo uporabljam izraz Geakultura. Gea je alternativno grško ime za Gajo, izvir življenjskega izobilja in navdihovalko civilizacijskega razvoja.