Skupina za umetnost VITAAA je vsebinska naslednica gibanja OHO.

Leta 1962 je ustanovitelj in zdajšnji predsednik Društva VITAAA, Marko Pogačnik začel razvijati zamisel o novi vrsti umetnosti, ki bi omogočala nadaljnji duhovni razvoj človeka in našla izraz v obliki krajinske skulpture. Zamisli so botrovali prve objave tekstov Martina Heideggerja in poezije T.S.Eliota v slovenskem jeziku v reviji Perspektive, po drugi strani pa portoroški simpozij v kamnu Forma Viva, ki se je začel leto pred tem. Prvi Markov izveden projekt iz leta 1962 v kanjonu Zarica je danes potopljen v akumulacijskem jezeru HE Mavčiče.
Pri izdaji gimnazijskega glasila Plamenica 1963 se mu je s sorodnimi pogledi na umetnost pridružil pesnik Iztok Geister. Leta 1967 sta skupaj izdala knjigo in manifest OHO in s tem dala ime gibanju, ki je svojo dejavnost zaključilo leta 1971 v obliki Skupine OHO.

Gibala OHO so mnogotera. Bilo je odprto gibanje, kateremu so se lahko s svojo ustvarjalnostjo pridružili vsi, katere so navdihovala izhodišča formulirana v manifestu in drugih tekstih. Navajam tiste, ki veljajo tudi za delovanje Skupine za umetnost VITAAA dandanes:

  • gre za umetniško delo, ki ni predstavljajoče ali upodabljajoče, temveč je bitje in stvar po sebi,
  • umetniško delo ni samo sebi namen, temveč je način oblikovanja sveta, prostora, bivanja,
  • umetniško delo ni vezano na osebnost avtorja – v procesu njegovega nastajanja lahko sodelujejo osebe, ki želijo dodati svoj kreativni prispevek,
  • umetniško delo ni tržni objekt, temveč oblika svobodne, s kapitalskim vrednotenjem neobtežene komunikacije,
  • način, kako se gleda stvari, bitja in svet kot celoto, odloča o tem, kako se te stvari, bitja in svet kot celota pojavljajo okrog nas kot materialna resničnost – način gledanja (percepcije) je del umetniškega procesa,
  • umetnost ni podložna razumski opredelitvi, kaj resničnost je in kaj ni, temveč se sme ukvarjati s področji bivanja in znanja, ki jih je razumski pristop zavrgel kot ezoterična, transcendentalna in celo kot nična.

Leta 1971 je Skupina OHO v Šempasu ustanovila umetniško in poljedelsko skupnost, imenovano Družina v Šempasu, ki je hkrati delovala kot duhovni center za tedanjo Jugoslavijo. Delovala je do leta 1979, ko je Marko Pogačnik ostal v Šempasu skupaj s svojo družino in začel razvijati tri nova področja umetniške ustvarjalnosti, ki so še danes temelj delovanja Skupine za umetnost VITAAA:

  • geomantija kot metoda odkrivanja prostora, ki ni zgolj ortogonalni temveč je večdimenzionalni prostor združujoč tako vidne kot nevidne razsežnosti biti,
  • litopunktura kot način kreativne interakcije s prostorom, kraji in pokrajinami
  • kozmogrami kot oblika univerzalnega jezika, ki omogoča komunikacijo med različnimi svetovi oziroma bitji, tako vidnimi kot nevidnimi.

Po letu 1992 je sledilo obdobje delavnic za zdravljenje krajinskega in urbanega prostora, ki so se odvijale po skoraj vseh območjih Slovenije. Marko jih je vodil v sodelovanju s hčerkama Ano in Ajro Pogačnik. Iz teh delovnih skupin je nastalo jedro kasnejšega gibanja VITAAA. Leta 2000 je Marko skupaj s hčerko Ajro ustanovil Šolo za geomantijo in osebni duhovni razvoj, katero še dandanes vodita. Njen prvi razred je dve leti kasneje ustanovil Društvo za sožitje človeka, narave in prostora VITAAA.

Skupina za umetnost se je v okviru društva oblikovala ob litopunkturnih projektih izvedenih na območju Slovenije in izven:

Skupino za umetnost VITAAA sestavljajo članice in člani, ki so zaključili omenjeno šolanje, tako, da so sposobni samostojnega zaznavanja in raziskovanja vidnih in nevidnih razsežnosti prostora, krajev in pokrajin. V okvir šolanja spada tudi študij univerzalnega jezika kozmogramov in ročnega klesanja teh znamenj v kamnu.

Na tak način je vsak član Skupine za umetnost VITAAA sposoben samostojnega delovanja v okviru skupnega umetniškega jezika in skupnih projektov. S tem se tudi ohranja tradicija gibanja OHO, ki je zahtevalo delovanje samostojnih posameznikov v okviru skupnega umetniškega programa. Ta tradicija se ohranja tudi na osnovi zgoraj naštetih šestih programskih točk.

Ker pa Marko Pogačnik vodi podobne šole tudi po nekaterih drugih deželah v Evropi in ZDA, so se tudi drugod po svetu oblikovali sodelavci pri umetniških projektih. Nekateri med njimi iz Hrvaške, Nemčije, Avstrije, Italije in Češke so sodelovali pri oblikovanju Holograma Evrope v Ljubljani. Na ta način se po svetu razvija gibanje za umetnost, ki sledi omenjenim principom preobražene umetniške prakse. Med članicami in člani gibanja so poklicne umetnice/umetniki v manjšini. Večinoma gre za sodelavke in sodelavce, ki poklicno delajo na drugih področjih življenja, na območje umetnosti pa se podajo, ko jih pokliče nek skupen projekt.

Umetnostni projekti Skupine za umetnost VITAAA so ob največji možni etični odgovornosti vsakega posameznika posvečeni ozaveščanju, regeneraciji in preobrazbi različnih razsežnosti življenja v posameznih krajih in pokrajinah in na Zemlji kot celoti, niso pa sami sebi namen.

Zahtevajo natančno znanje o vitalno-energijskih, čustvenih. duhovnih in duševnih razsežnostih krajev in pokrajin s katerimi Skupina za umetnost VITAAA dela in pri tem sodeluje s službami, ki so javnosti odgovorne za dane kraje.

Sodelovanje v Skupini za umetnost VITAAA ni izključujoče. To pomeni, da ima vsaka sodelavka/sodelavec pravico in vso podporo, da mimo sodelovanja v Skupini razvija svojo osebno ustvarjalnost. Pogoj sodelovanja v Skupini pa je zaključeno šolanje iz geomantije in osebnega razvoja v okviru Društva VITAAA ali sorodnih šol drugod po svetu.

»Nimam namena prisvajati si delovanja gibanja OHO, Družine v Šempasu in Skupine za umetnost VITAAA, kot da gre za variacije mojega dela. Vendar je nastopil čas, da jasno povem, da sem v začetku, daljnega leta 1962, deloma zavestno, deloma intuitivno, koncipiral takšno umetniško prakso, ki bi bila dejavna pri spreminjanju sveta in bi omogočala kreativno sodelovanje neomejenega števila tistih, ki bi začutili sozvočje s takšnim konceptom umetnosti. Ne gre za moj opus, ampak za projekt določene vrste umetnosti, pri katerem sem skozi vseh teh 47 let navzoč z vsem svojim srcem in z vso svojo ustvarjalnostjo.
Neskončno sem hvaležen vsem ustvarjalkam in ustvarjalcem, ženam in možem, ki ste v različnih fazah in obdobjih sodelovali pri uresničenju in preobrazbah omenjenega projekta. V nekem trenutku sem ga imenoval »Umetnost življenja/življenje umetnosti«. Brez vaših dragocenih prispevkov, projekt v teh desetletjih ne bi mogel uspešno sodelovati pri transformacijah sodobne umetnosti niti nebi mogel služiti preobrazbi življenjske resničnosti, tako kot ji je služil in ji služi še danes.«

– Marko Pogačnik