Sveti kraji

Kolumna o Svetih krajih v reviji Aura je nadomestila  Meditacije meseca, ki jih lahko poslej najdete na naši spletni strani.


Piranski zaliv

piran 2o

Piranski zaliv se od osamosvojitve Slovenije naprej neprestano obrača v glavah ljudi na obeh straneh meje s Hrvaško, vlači se ga po časopisju in secira na mizah mednarodnih sodnikov. Kdo pa Piranski zaliv sam po sebi je? Vsekakor ni ne hrvaška, ne slovenska last. Piranski zaliv je del geomantičnega organizma, ki mu rečemo »slovenski več-razsežnostni prostor«. Kot tak se vključuje v širni lok povezave Slovenije z noosfero sredozemske kulture v smislu idej arhitekta Plečnika, ki je elemente Mediterana vključeval v svojo arhitekturo kot nekaj samo po sebi umevnega. Brez Piranskega zaliva kaj takega nebi bilo smiselno.

Lok povezave Slovenije z Mediteranom teče od Piranskega zaliva čez Devin do Kanala ob Soči. Komplementaren je vratom v slovenski prostor, nahajajočim se na nasprotni strani, kjer gre za povezavo z »morjem« Panonske nižine – dandanes obstaja le še kot Blatno jezero.

Piranski zaliv predstavlja enega od dveh podbojev vrat, ki slovenski prostor povezujejo z Jadranom, Sredozemljem in naprej z oceani. Drugega bi bilo treba iskati na področju Soče okrog Kanala. V kontekstu te širše celote je za bistvo Piranskega zaliva značilna mandorla, ki se razreza med Kaštelom na hrvaškem robu zaliva do Bernardina na piranski strani.

Mandorla je geometrijska oblika podobna mandlju. Nastane, če se med sabo prekrižata dva kroga. V primeru Piranskega zaliva mandorla nastane, ker se tukaj »krog« (celota) Jadranskega morja prekriža s »krogom« istrskega ozemlja. Lahko si predstavljamo tako, da polje zavesti (noosfera) morske vode na tem kraju seže globoko v mineralne plasti kopnega, duhovno-energijsko polje mineralnega sveta pa izmenjuje svoje sile s širinami in globinami morja. Morska voda prinaša v notranjost zemlje informacije o skrivnosti nastanka življenja. Po drugi strani pa minerali širijo v morske globine vedenje, kako življenje utelesiti in mu dati obliko. Mandorla Piranskega zaliva zato vsebuje vse potrebno, da bi se življenjsko tkivo slovenskega prostora lahko neprestano obnavljalo.

V primeru krščanske umetnosti se Kristus kot stvarnik Neba in Zemlje pogosto pojavlja obdan z mandorl
o. Piranski mandorli je bližje izročilo keltske umetnosti, kjer gre za ritualno slavljenje življenjskih ritmov. Pri značilnih keltskih vzorcih iz latenskega obdobja se oble oblike izmenjavajo s koničastimi. V njihovem ozadju je pravzorec mandorle, pri katerem najdemo ob strani dva zaobljena loka, zgoraj in spodaj pa dve ostri konici.

Mandorla Piranskega zaliva in trikotnik slovenske Istre

Mandorla Piranskega zaliva in trikotnik slovenske Istre

 

Za mandorlo Piranskega zaliva je značilna njena osrednja os, ki povezuje pet vitalno-energijskih centrov. Poleg omenjenih dveh, Kaštela in Bernardina še polotok Sečo in krajinski pomol, na katerem stoji sečoveljska cerkev.

Kaštel (Ital. Castelvenere), predstavljajoč spodnjo konico mandorle, je postavljen na vrhu piramidalnega griča. Spodnje geološke piramide se s svojim vrhom dotika narobe obrnjena svetlobna piramida, tako da je kompozicija podobna peščeni uri. Informacija pa teče v nasprotni smeri kot pri peščeni uri, kar pomeni, da priteka iz notranjosti Zemlje in teče v smeri navzgor. Opravka imamo s prvinskimi (atomskimi) silami Zemlje, ki tečejo skozi ničelno točko, na kateri se obe piramidi dotikata in se pri tem preobražajo v sile primerne za spodbujanje življenja na zemeljskem površju.

secovlje oNaslednja točka je omenjeni krajinski pomol nad piranskimi solinami, kjer stoji sečoveljska cerkev. Pomol je izjemno pomemben, ker vzdržuje ravnotežje v prostoru Piranskega zaliva. Tu pa je ravnotežje ogroženo zaradi političnih mahinacij. Kraj, če je aktiviran, zna skrbeti tako za ravnotežje navpične osi zaliva, kot za uravnoteženje njegovih vodoravnih energijskih polj.

Če sledimo osi mandorle naprej preko solin, nas ponese do Seče, močnega polotoka, znanega po mednarodnem kiparskem simpoziju Forma viva.forma-viva-panorama Čelo polotoka je domnevno uničil srednjeveški kamnolom. Vendar je na srečo ohranjen njegov osrednji del, opremljen s kipi simpozija. Moč kraja pa ni odvisna od njegovega površja, temveč je osredinjena v nekakšni notranji kamrici, shranjeni v sredici polotoka. Morda se jo da še najbolje doživeti stoječ pod prepadno steno Seče. Če dovolim, da prepadna stena kamenin zdrsne skozme, pridem do tega močno varovanega notranjega prostora. Tam vidim štiri kovače, ki kujejo srce Piranskega zaliva. Kujejo ga iz dveh delov morske vode in dveh mineralnih delov. Srčno jedro, ki pri tem nastaja, je podobno srcu morja, a je hkrati rdeče barve kot znamenje njegove enakovredne pripadnosti elementu Zemlje. V skladu z osrednjo lego Seče v Piranskem zalivu in lokacijo njegovega srčnega središča, je osrednji plato Forme vive tudi stojišče »deve« Piranskega zaliva – pri čemer devo razumem kot vodilno inteligenco danega prostora.

Bernardin je zaključna točka na osi mandorle. Kraj se vidi od daleč kot vzvišen rt ob severni strani zaliva, označen z zvonikom in prezbiterijem pozno gotske cerkve Sv. Bernarda. To je vse, kar je ostalo od nekdanjega samostana. Dandanes je kraj preobremenjen s hoteli. Izviroma pa predstavlja točko stika s civilizacijo delfinov. Rod delfinov in kitov je soroden človeškemu. Oba prihajata iz širin vesolja in ju je Zemlja povabila, da sodelujeta pri njeni evoluciji. Nekdaj v davnini sta se ločila, eden je naselil oceane, drugi pa kopne pokrajine. Bernardin je bil v davnini točka njunega ritualnega srečavanja.

delfi

Ker je za oba rodova pomemben stik z ozvezdji, od koder oboji prihajamo in hkrati z bistvom Zemlje, kjer uresničujemo svoj razvoj, je Bernardin odlično povezan, po eni strani z visoko angelsko zavestjo vesolja in po drugi z dušo Zemlje. Verjamem, da so nekdaj sem prihajali tako ljudje kot delfini, vsak v svojem elementu, da bi se ponovno povezovali s svojim dvojnim izvorom. Smo hkrati bitja Zemlje in vesolja. Kakšna sreča, da je sredi Bernardina obstalo znamenje nekdanjega svetega kraja, čeprav danes opravlja zgolj vlogo turistične atrakcije. Svetost kraja je vendarle označena za tiste, ki jo hočejo videti.

Druga lokacija, tudi označena z nekdanjim samostanom, ni nič manj pomembna za celovitost Piranskega zaliva. Gre za lokacijo Sv. Onofrija, imenovano tudi »Krog«, ki dominira nad prostorom zaliva in predstavlja njegovo kronsko čakro. Je del kačaste linije, ki pleše okrog osi zalivske mandorle in edina točka kjer se ta ovojnica osi dotika Zemlje. Kraj je zapuščen ono_samostanin hkrati napačno naseljen. Na srečo obstaja v zaledju samostanskega kompleksa hrastov gaj. Pozornost pritegne star močan hrast, ki stoji na komaj še zaznavnem nasipu nekdanjega svetišča, preblizu Lovskega doma, postavljenega na napačnem kraju.

Hrast, za katerega verjamem, da uteleša vodilno inteligenco narave v zalivskem prostoru, mi je bistvo kraja pokazal takole. Njegove korenine potujejo globoko v notranjost Zemlje. Pri tem objemajo ogromno jajce, v katerem so vsebovani potenciali življenja na Zemlji. S krono pa se dotika svetlobne sfere, v kateri biva vilinski svet, ki predstavlja zavest piranskega prostora. Širok vertikalni svetlobni steber, ki oboje povezuje, enačim s stebrom, utripajočim med srčiko Zemlje in širino vesolja, kakršen je značilen za vsako krono prostora.

Preden zapustimo Piranski zaliv je nujno opozoriti, da ima os njegove mandorle komplementarno os na drugi strani širokega Piranskega rta. Slednja povezuje med sabo lokacije cerkev Pirana, Strunjana, Izole in katedrale Kopra. S tega vidika se rt, na katerem stoji Piran, pokaže kot »pomorski Triglav«, pri katerem sta stranska vrhova označena z rtoma Seče in Strunjana. O sakralnem pomenu Seče smo že govorili, na rtu Strunjana pa stoji najbolj čaščena romarska cerkev Istre. Stoji na mestu, kjer se je leta 1512 dvema vinogradnikoma prikazala Sv. Marija. O tej osi slovenskega Primorja pa bo beseda kdaj drugič.
– Marko Pogačnikpiran 1

Nunski vrt

nunski vrt SS šolo smo nekega davnega dne obiskali Ljubljano. Spominjam se neskončno dolgega, pet metrov visokega zidu, vzdolž katerega smo hodili proti Narodnemu muzeju. Danes vem, da je bil za zidom varno shranjen »Nunski vrt«. Obsegal je praktično vse območje, kjer se je pred pol stoletja naselilo politično, gospodarsko in kulturno jedro kasnejše neodvisne Slovenije. več…