Šola, geokultura, in osebna duhovna rast

Revija Aura

Avtor: Marko Pogačnik

Ob stopnjujočih se znamenjih globokih sprememb v notranjosti našega domačega planeta, si ne moremo več privoščiti modela šolanja, pri katerem se ljudje ne učijo ničesar o bistvu življenja, o odnosu do svojega lastnega bistva in o bistvu Zemlje, našega planetarnega doma.
Očitno nimam v mislih popravke obstoječega šolskega sistema, tako za otroke kot odrasle, temveč nek povsem drugačen model, pri katerem se prve stvari postavijo na prvo mesto.
Mislim, da ni treba posebej razlagati, zakaj obstoječi šolski sistemi, kakršne je razvila moderna zahodna civilizacija, ne ustrezajo ne človeku, ne našemu sožitju z Zemljo naravo in vsemi drugimi bitji. Njihova pozornost je usmerjena k stoterim pojavom in potrebam zunanjega sveta, stran od tistega, kar nas ljudi povezuje s svojim resničnim jazom in omogoča sožitje z drugimi bitji, vidnimi in nevidnimi.
S tem seveda ne trdim, da razumsko znanje in poznavanje vnanje narave stvari in bitij ni pomembno. Pomembno je in smiselno, vendar le, če se ima človek pred tem možnost naučiti, kako se povezati s svojo osebno resnico in z virom svojega notranjega miru – tudi to velja tako za otroke kot odrasle. Šola bi morala, predvsem mladim ljudem, omogočiti, da razvijejo svojo notranjo občutljivost za vidne in nevidne svetove življenja in jim s tem odpreti pot do civilizacije miru in ustvarjalnega sožitja. Za takšno civilizacijo v nastajanju, osnovano na osebni duhovni rasti in na ljubečem odnosu do Zemlje, sem pred leti iznašel ime »geokultura«.

Kaj je geokultura? Kaj v tem kontekstu pomeni osebna duhovna rast?
•    Ljubezen do narave in vseh živih bitij, vidnih in nevidnih,
•    način življenja uglašen z  duhovnim in življenjskim bistvom našega planeta,
•    poznavanje večdimenzionalnega prostora pokrajine in človeškega bitja,
•    neposredna izkušnja nevidnih razsežnosti narave in vesolja,
•    razvoj človekove občutljivosti onkraj fizičnega dojemanja resničnosti,
•    preoblikovanje sveta utemeljenega na medsebojni tekmovalnosti v svet sožitja med človekom, naravo in vesoljnim prostorom,
•    biti utemeljen v svojem bistvu, zasidran v notranjem miru in odprt za resnični obraz resničnosti,
•    odkriti jezik pogovora med različnimi svetovi, ki sestavljajo Zemljino vesolje,
•    razumeti, kaj se dogaja v nas in okrog nas v današnjem času velikih sprememb, ko se stari svet razkraja, nastavki nove večdimenzionalne resničnosti pa se šele naznanjajo,
•    najti svojo ustvarjalno vlogo v času globoke preobrazbe Zemlje in človeštva,
•    naučiti se biti znotraj na novo vzpostavljajočega se 12-dimenzionalnega življenjskega prostora,
•    prerasti svoje ozkosti in odpreti se silam življenja.

Teoretično se to dobro sliši. Dejansko pa je šele potrebno razviti in preizkusiti modele, ki bi bili praktično uporabni pri vzgoji v smislu geokulture. Zato se je Društvo za sožitje človeka, narave in prostora VITAAA iz Ljubljane odločilo, da preizkusi enega takih modelov, tako da se nabere več izkušenj o celostnem učenju.
Model, kakršnega smo si zamislili je osnovan na principu obojestranskega učenja. Če pogledam na zadnja desetletja svoje osebne in poklicne rasti, moram priznati, da sem se največ naučil takrat, kadar poučujem. Kadarkoli vodim seminar, skušam dati udeleženim največ kar zmorem in nikdar ničesar ne zamolčim. Kot posledico takšnega odnosa opažam, da se pri tem vedno tudi sam naučim nečesa, kar do takrat nisem vedel – kar pojavi se, kot dar obojestranskega učenja.
V okviru omenjenega poskusnega modela, bi skupino obojestranskega učenja na eni strani sestavljale članice in člani, ki so šolanje že zaključili in so si medtem nabrali že nekaj osebnih izkušenj, na drugi pa večja skupina tistih, ki s šolanjem šele začenjajo. Možnih bi bilo vzpostaviti več takšnih enot hkrati, pri čemer bi bila vsaka skupina relativno samostojna in se razvijala po svoji poti, a v okviru dogovorjenih kriterijev.
Ta plat modela teži k večji svobodi razvoja in s tem tudi k večji razpršenosti. Zato je potrebna še druga komponenta, neke vrste teoretično-praktične enote (predavanja), ki modelu medsebojnega učenja dajejo zavestno osnovo in skupine med seboj povezujejo na osnovi skupnega znanja.

Več informacije o novem projektu šolanja dobite po e-pošti: drustvo.vitaaa@gmail.com

 

.

Bookmark the permalink.

Comments are closed.