Manifest geakulture

Človeštvo je poročeno z dušo (bistvom) Zemlje. Z njo ležimo tako rekoč v isti postelji. Kako je vendar mogoče, da smo skoraj povsem zanemarili ljubezenski odnos do bistva Zemlje? Ali ni morda tu skrit vzrok onkraj mnogih vzrokov, zakaj postajamo žrtve različnih nesreč naslovljenih s pojmom zemeljskih sprememb?

Geomantično znanje, ki bi nam lahko pomagalo razumeti intimno povezavo med človeškim telesom in telesom Zemlje, se je v našem kulturnem krogu skoraj povsem izgubilo. Šele korak za korakom ponovno spoznavamo življenjsko-energijske sisteme, ki ne prevevajo samo človeškega večrazsežnostnega telesa, temveč tudi organizem Zemljinih pokrajin. Še več, začenjamo se zavedati, da je inteligenca narave ena in ista inteligenca, ki človeku omogoča, da misli, da se čustveno izraža, se spominja in da ustvarja v pogojih materialnega sveta.

Še pomembnejši je moment skupne usode, katero si z Zemljo delimo, odkar sta naši dve evoluciji prepleteni med seboj. Kako lahko pričakujemo, da bo Zemlja ostala nespremenjena po tem, ko je bila človeku podeljena svoboda, soustvarjati oblike življenja na planetu? Tudi ne moremo pričakovati, da bomo ljudje ostali nespremenjena duhovna bitja po tem, ko smo bili obdarjeni z možnostjo, da se lahko na Zemlji utelešamo in se izkusimo kot živa bitja ozemljena v materiji.

Očitno so vezi spletene med bistvom Zemlje in človeškim bitjem tako usodne narave, da jih ni mogoče upravljati zgolj s formalnimi postopki utemeljenimi na razumskih konceptih, kakršni so na primer ukrepi ekološke zaščite narave ali ukrepi proti globalnemu segrevanju ozračja. Ustvariti bo potrebno celo lestvico alternativnih orodij s pomočjo katerih bi, usklajeno z bistvom Zemlje, lahko obnovili presahle odnose med človekom in Gajo, dušo Zemlje.
Nekateri pomembni koraki, usmerjeni k ustanovitvi planetarne kulture uglašene z bistvom Zemlje, so bili v zadnjih desetletjih na globalni ravni že storjeni:

Ekološko naravnana zavest in z njo uglašena dejanja predstavljajo prvi korak, v katerem se zrcali volja človeštva, bistveno spremeniti svoj odnos do planeta Zemlje.
Sledi drugi korak, sestavljen iz različnih pobud, kako ozavestiti večrazsežnostno naravo Zemlje in njenega stvarstva, vključno s človekom kot delom Zemljinega vesolja. Na osnovi teh pobud nastaja izkustvena znanost geomantije kot oblike celostne ekologije. Geomantija predstavlja poskus razviti metode, s pomočjo katerih bi človek moderne dobe lahko razumel razprostranjenost življenjske moči v pokrajinah Zemlje, poskus, kako človeku omogočiti dojetje manj znanih (nevidnih) razsežnosti bivajočega.
Sodobna ekološka in civilizacijska kriza zahteva še naslednji korak v smeri utemeljitve nove partnerske kulture na Zemlji. Ponovno bo potrebno odkriti na ljubezenskem odnosu utemeljene razsežnosti partnerstva med človekom in Zemljo in jih prevesti v dejanja. Potrebno bo razviti takšno vrsto kulture bivanja, ki bo omogočala tako nadaljnji razvoj človeškega bitja, kakor tudi nadaljnji razvoj Zemlje skupaj z vsemi njenimi bitji in razsežnostmi. Kaj če takšno, že razvijajočo se kulturo, imenujemo Gaja-kultura? Morda »geokultura«, ali še bolje: »Geakultura« ?

Da bi Geakulturo lahko razvili, je potrebno najprej preobraziti različne razumsko naravnane dogmatične koncepte o naravi Zemlje in o naravi človeškega bitja – in skladno z novimi spoznanji spremeniti kulturna pravila in zakone:

1
V zadnji dveh stoletjih smo do dobršne mere ukinili rasistična razlikovanja med ljudmi. Vendar bi se morali zavedati, da mir z Zemljo ni mogoč, dokler na druga bitja Zemlje gledamo kot na manjvredna; dokler jim ne priznavamo enakih pravic do bivanja v skladu z lastnim bistvom, kot jih priznavamo soljudem. Rastline, živali, kamni in elementarna zavest Zemlje niso naši podložniki (sužnji) temveč različni obrazi naše partnerke, s pomočjo katerih nas Zemlja nagovarja, oziroma skuša sodelovati z nami. Namesto demokracije, ki deluje zgolj med ljudmi, bo potrebno ustanoviti nekakšno razširjeno skupnost, v kateri bo vsak člen geokulture našel svoje spoštovano in varno mesto.
2
Ne bo mogoče uresničiti nekega novega in osrečujočega partnerstva med človekom in Zemljo, dokler človek sam ne postane to, kar v svojem bistvu je. Pot v smeri samospoznanja predstavlja prvi korak. K naslednjemu koraku spada vzdrževanje notranjega miru, biti osredinjen v lastni srčiki in ozemljen. Za tem nas kliče še tretji korak: razvijanje etično utemeljene življenjske prakse, odgovorne do sveta, nahajajočega se v fazi stalnih sprememb in preobrazb.
3
Ločitev med zemeljskim in kozmičnim, med območjem duha in območjem materializiranega bitja, je postala nevzdržna. Zemlja ni več nedoraslo dete duhovnega sveta, temveč v sebi zaokroženo celovito vesolje. Vse kar poznamo po naravi kozmičnega, se nahaja tudi znotraj avtonomnega zemeljskega vesolja. Slednji na naslednji ravni bivanja predstavlja holografski drobec zvezdnega vesolja.
4
Ne bo mogoče uresničiti nekega novega in osrečujočega partnerstva med človekom in Zemljo, če ne preoblikujemo tradicionalnih verskih predstav zanikujočih božansko bistvo Zemlje in njenega stvarstva. Človek je medtem dovolj dorasel, da je sposoben odgovorne in svobodne odločitve, kako se povezovati s srčiko Vseobsežnega in z jedrom svojega lastnega bitja. Naslednji korak bi bil, poiskati načine, kako oblikovati odnos do svetosti Zemlje in njenih bitij – tako na duhovni kot praktični ravni. Sem nujno spadata pripravljenost na medsebojni pogovor (komunikacijo) in pripravljenost, svojo navzočnost podeliti z bitji druge vrste.
5
Nujno je potrebno na ustvarjalen način predrugačiti moderni šolski sistem. Na prvem mestu bi bilo potrebno gojiti občutljivost otroka do vseh različnih razsežnosti bivajočega, njegove sposobnosti razumskega mišljenja pa razvijati kot drugotne. Prve stvari na prvo mesto! Ljudje, katerih občutljivost za bivajoče je prebujena, se bodo po naravni poti razvili v ljubeče in soustvarjalne partnerje zemeljskega vesolja. Jasnost zavesti neogibno spada zraven!
6
Zemlja je planet plodnosti in življenjskega izobilja. Če velik del človeštva trpi pomanjkanje življenjskih dobrin, pomeni, da naša civilizacija na usodno napačen način ravna z resursi Zemlje. Če hočemo položaj spremeniti, ne zadostuje popravilo predpostavk na katerih slonijo ekonomski odnosi. Morali bomo kot civilizacija zbrati pogum in modrost, odpreti se različnim ravnem večdimenzionalne Zemlje, kjer Gaja hrani svoje neizčrpne zaloge življenjskih moči. Da bi ta korak lahko storili, bo potrebno najprej razgraditi razumske zadržke glede življenjske resničnosti kot večdimenzionalnega prostora.
7
Zemlja je z zavestjo prepojen planet z lastno usodo in nalogo v vesolju. Gaja, duša Zemlje, ne more trajno vzdrževati življenja na površini planeta, če njena žarišča življenjske moči in elementarne zavesti niso prosta dihati in delovati usklajeno z njenimi zamislimi. (Naša, v tem smislu ignorantska civilizacija, je mnoge med njimi blokirala.) Umetnost geomantije smo razvili, da bi se človek lahko zavedel, kako pomembni za ohranjanje življenja na planetu so njegov vitalno-energijski organizem, elementarna zavest Zemlje in njene sakralne razsežnosti. Vse to na novo odkrito znanje pa nima posebnega pomena, dokler se ne uresniči. Uresničiti pa pred vsem pomeni:
Vaditi se pri dojemanju in spoznavanju sil, zavesti in dušnega bistva Zemlje in njenih bitij razporejenih na različnih ravneh bivanja.
Varovati tiste kraje in točke na zemeljski površini, ki so temeljnega pomena za omrežje življenjske moči na planetu; tudi njihovo svetost je potrebno na novo odkriti.
Najti načine, kako podpreti prizadevanje Gaje – zavesti Zemlje – pri stvaritvi novega zemeljskega prostora, s pomočjo katerega namerava preprečiti grozeči zlom življenja na Zemlji.

V Šempasu, 24. februarja 2009, Marko Pogačnik

Comments are closed