Geomantija / Geakultura

Geomantija je veda, ki obravnava Zemljo kot živo, zavestno bitje, s katerim lahko komuniciramo in soustvarjamo življenje. Pravzaprav dopolnjuje radiestezijske meritve, saj v prostoru raziskuje ne le sevanje in pa vibracije (frekvence), ampak tudi vitalno-energijski nivo, raven praoblik (čustevni nivo) ter duhovno-duševno raven. Eno od načel geomantije namreč je, da Zemlja oddaja življenjsko energijo ali eter, ki prežema krajino, arhitekturo in vsa živa bitja, vidna in nevidna; sodobna geomantija izhaja iz prastarega vedenja o nevidnih razsežnostih Zemlje, razvitega v zahodni kulturi.

K večplastnosti krajinskega prostora sodi poleg geografskih oblik, naravnih znamenitosti, biološke sfere torej tudi ‘nevidna’ raven, sestavljena iz energijskih pretokov in žarišč ter inteligenčnih celic zavesti Zemlje, razporejenih povsod v prostoru; vsaka pa ima lastno energijsko tkivo, zavest (inteligenco) in bit.

Geomantija se ne ukvarja z meritvami sevanj; z občutenjem skuša zaznati stanje vseh nivojev prostora, njihove kvalitete ter pomen za celoto in se posveča njihovemu uravnotežanju.

Metoda dela, ki jo geomant, sicer uglašen z inteligenco prostora, uporablja, je na resonanci temelječe poglobljeno čutno zaznavanje. Notranje videnje, poglobljeno opazovanje in intuicija, morda sporočila duhovnega sveta, opažanje živali, rastlin in ljudi danega kraja, pa oblike krajine, arhitekturne oblike so del geomantovega jezika. Na tak način je moč prepoznati različne subtilne nivoje znotraj določene celote.

Vsaka prostorska enota utripa v lastni unikatnosti in subjektivnosti, obarvana je s svojstvenimi kvalitetami in danostmi ter tudi specifičnimi težavami, če jih morda ima. S poznavanjem jezika narave lahko človek sproži impuz v proces »zdravljenja« kot podporo polnemu izrazu kvalitet in življenjske moči v prostoru, narava kot zavedajoče bitje pa zdravljenje vodi sama. Uravnotežanje poteka na ustvarjalne načine uporabe domišljije, zvoka, gibanja, misli, občutkov, barv in materialov, kot so kamen in les. Ena izmed bolj poznanih možnosti je litopunktura. Marko Pogačnik, ki jo je razvil, pravi: »Litopunktura je umetniška metoda uravnoteženja in uglaševanja krajinskega in urbanega prostora, podobna akupunkturi. Akupunkturne iglice zamenjajo kamniti stebri z vklesanimi kozmogrami, znamenji, v katerih je kodirana identiteta danega prostora ali kraja. Litopunktura ni samo simbolična. Ker temelji na natančnem študiju energijskih komponent posameznih krajev in soodvisnosti med njimi, omogoča neposredno energijsko delovanje v smislu izboljšanja življenjskih kvalitet v prostoru. Delovanje temelji na zakonu energijske resonance.«

Kozmogram ima obliko znamenja in govori celostni jezik narave. V njem je kodirano določeno sporočilo v simboliki in razmerjih znakov.  Sporočilo spregovori skozi čustveno polje ali eterično plast znaka. Kozmogram je unikaten za posamezen prostor, ker vsebuje sporočilo, ki ojača ali prebuja določeno kvaliteto, energijski center ali (elementarna) bitja ter ga (jih) poveže v celoto, za katero je ustvarjen. Narejen je lahko iz različnih materialov in postavljen v bivanjskih prostorih ali v pokrajini. Tako človek lahko zavestno sodeluje z nevidnimi svetovi narave.

Comments are closed